Če koga, potem tako imenovana »koronakriza« zagotovo ni prizadela kreativnosti članov zasedbe Marax. Resda pri Cursed Be Thy Flesh delujeta polnopravno samo dve tretjini zasedbe (Nordslayer in Morgoth), saj je za vokale poskrbel Američan Nagoth, a vendarle slišimo tudi Anin Astaroth, in sicer pri zadnjem komadu, do katerega pa še pridem.

Pri Cursed Be Thy Flesh gre torej za ameriško-slovensko navezo, kot pri njihovem predsedniku in prvi dami, sami pa odločite, katera se vam zdi uspešnejša in predvsem prepričljivejša. Osebno po nekajtedenskem spoznavanju recenziranega black metal projekta zagotovo vidim in slišim več pristnosti ravno pri temu, sicer pa menda niste pričakovali, da bom na tem mestu postal političen ali se šel zakonskega svetovalca? V glavnem ... Bandov prvenec The Ritual prinaša 10 skladb, ki pod črto slavijo hiter, thrashy black metal. Komadi s kompozicijskega vidika niso nič posebnega, v svet nepozabne slave jih torej lahko ponesejo samo kitarski riffi, kakor se za klasičen metal album spodobi? Deloma to drži in deloma jim to tudi uspe, saj celoten album dodobra zabava. A zmotno bi bilo trditi, da je ritual iz hiše Cursed Be Thy Flesh ves čas hiter in neposreden, kajti na podlagi drugih projektov, pri katerih sodelujeta Nordslayer in Morgoth, je razvidno, da imata oba zelo rada tudi bolj tehnično ali atmosferično glasbeno izražanje. Odličen odraz tega je ravno naslovni komad na sredini albuma, ki nas z nizko hitrostjo popelje skozi svojo ritualnost. Po še enem klasičnem black/thrash ruženju sledi drugo presenečenje albuma, in sicer komad The Devils Arrival. V slogu sodobnih kreacij iz hiše Burzum gre za dungeon synth intermezzo, katerega lajtmotiv je šum morja. Prekrasna umiritev in osvežitev, zaradi katere poslednja klasična komada zaradi ustvarjenega kontrasta izpadeta dosti zanimivejše. No, in tako smo potem že tudi pri zaključnem komadu The Art of Suffering, kjer je – kot že omenjeno – v glavni vlogi Anin. In tukaj je povsem na mestu vprašanje »Ali poznate black metal od Marax?« Kajti ta komad združuje vse, kar odlikuje ravno tega, saj se nam predstavi Anin še enkrat več kot zelo raznolika vokalistka, ki obvladuje nežno petje, šepetano recitiranje in grozovito kričanje. Medtem pa glasba v ozadju sledi njenemu vokalnemu izrazu in se temu primerno stopnjuje od umirjene psihedelike k blackish doomu.

Predvsem zadnji komad me torej prepriča v to, da si album zavrtim še enkrat, medtem ko ob ponovnem poslušanju vedno znova odkrijem kakšen komad ali riff več, zaradi katerega zraste vrednost celotnemu albumu. Komada, kot sta Witching Hour ali Mors Aeterna, se zagotovo ne rabita bati ali sramovati primerjave z domačimi Cvinger, s čimer pa je hkrati povedanega dovolj o tem, kaj dejansko smete pričakovati od The Ritual.