Dark Days Ahead je groove metal zasedba iz Finske, natančneje iz mesta Jyväskylä, ki tako kot ostala finska mesta in vasice leži ob jezeru oz. jezerih. Band meša svojevrsten groove metal z rock, death in heavy metal vplivi, tu in tam pa doda tudi kakšno temačno melodijo, da se ve, da so Finci. Zvezde severnjaškega bluesa so na sceni od leta 2005, v tem času pa so izdali dva studijska albuma, Long Road South (2012) in North Star Blues (2014), oba pri Inverse Records. V času guljenja srednješolskih klopi je moj mp3 predvajalnik predvajal le en metal - finski metal, zato mi je tokratno pisarjenje še toliko bolj zanimivo. Po nekaj letih konstantnega poslušanja finskih melodij, tako melodic death kot power in tudi tistih manj poznanih ambientalnih ali black metal zasedb, sem namreč ugotovila, da imajo vsi nekakšen skupen obraz, ki ti takoj sporoči: »Mi smo iz Finske in radi se kuhamo v savni, hladimo v jezerih, pa tudi pijemo ga radi«. Slednje nekateri že kar preveč izkoriščajo, vse skupaj (v »normalnih« merah) pa prinese vroče/ledeno opojen metal.
Na albumu North Star Blues se nahaja devet komadov, kar nanese točno devetintrideset minut poslušanja. Kot je bilo že na začetku omenjeno se skupina v osnovi drži groove metala, ki pa ga kar uspešno meša s prav vsem – od počasnega rocka, brutalnega death metala, melodike, progresije, pa do temačnih ambientalnih napojev in napevov. Once We Stand, Once We Fall otvori album na zelo finski način, s tistim pravim Children Of Bodom melodičnim uvodom, ki preide v melodični death metal, tokrat z velikim vplivom heavy metala. Ravno prav glasen vokal (growl), ki ne preglasi instrumentalij, prav tako pa tudi sam ne izginja. Komad se v zaključku upočasni, pride čas za počasno kitarsko soliranje in odličen clean vokal, ki kaj kmalu izgine v tišino. Naslovni North Star Blues (glej video na dnu recenzije) se oklene heavy metala, temu pa se prilagodi tudi vokal, ki se iz growla občasno spremeni v thrashersko/heavymetalsko dretje, kričanje, petje … recite temu kakor želite. Z dodatkom groova začne spominjati na Pantero, vendar so vplivi heavy metala preveliki. Heroes of the New World tokrat predstavi bolj temačno plat zasedbe. Težke, a počasne melodije, ki se ne razvijajo v nič posebno presenetljivega. Vse skupaj se sliši bolj kot soliden dark rock, kot pa kakršna koli metalska mešanica, in to vokalu navkljub. Yesterday's Noose se oprime še bolj temačnih, tokrat blackmetalskih riffov in ritmov. Pozor, smo na severu! Temačna progresija, clean vokali, občasni scream … uživancija v komadu. Last Day Of Light je tipična rockersko obarvana balada. Akustična kitara, strasten clean vokal in tako traja to štiri minute in eno sekundo. Romantiko prekine Blood, Sweat & Broken Neck, ki s tupa tupa death/heavy vokalom razbija tako dolgo, dokler se ne uresniči naslov komada. Vmes sicer vse skupaj prekine melodičen refren s clean vokalom, a energija ne izgine. Vse skupaj nekako zopet spominja na Pantero, morda celo na Stone Sour, Slipknot ali kaj podobnega. Enostavno povedano – že slišano. Fail To Believe se vrne v bolj počasne/temačne ritme, ki pa vseeno s seboj pripeljejo spodobno verzijo melodičnega death metala. Vse skupaj ni ravno COB metal, je pa podobno. Between the Walls of Fire še zadnjič poskrbi za konkretno premikanje vratnih mišic, ko se vrne v pravi miks death/heavy melodike. Kanček groova in odlično prepletanje cleana in growla ob primerni podpori instumentalij tokrat razvijejo moderno obarvan komad. Album zaključi Varra. Atmosferično, blackmetalsko, malo vokala … depresivno.
Zaključek z veliko začetnico. V celoti gledano je North Star Blues mešanica vsega mogočega, z rahlo noto modernosti in vplivi stare šole. Vredno večkratnega poslušanja.