Po treh demo posnetkih in albumu Shadowland je skupina izdala svoj drugi album. Band prihaja iz Španije, igra pa “symphonic epic Hollywood metal” (do sedaj sem mislil, da so Rhapsody edini predstavniki te zvrsti) ali po domače povedano, “pravljičarski” power metal. To je jasno že ob pogledu na naslovnico, ki bi lahko krasila tudi kakšen CD skupine Blind Guardian.
Njihov prvi album je bil izredno slabo sprejet in je dobil slabe recenzije, zato so se fantje in dekle odločili, da se bodo za ta album bolj potrudili. Tega so se tudi držali, saj so posneli zelo soliden izdelek, ki se večino časa lahko primerja z Rhapsody, na trenutke (res kratke, a vseeno) je morda celo boljši. Če izvzamemo uvodni instrumental, je pretiravanja s simfoniko malo, kar je zelo pohvalno. Klaviature so v večjem delu le kot spremljava, ne kot eden od glavnih inštrumentov.
Besedila so tipična za to zvrst, se pravi zmaji, meči, power in njim sorodne zadeve. Po vsem naštetem bi lahko rekli “še en tipičen album”, a ni tako. In kje je razlika? V vokalu – ki je ženski.
Vokal je čist in ženski primerno visok. Edino grajo si Elisa zasluži za svojo izgovorjavo oziroma naglas, a to je standarden problem skupin iz romanske jezikovne skupine.
Na albumu najdemo devet skladb in uvod, kar skupaj nanese ducat minut manj kot uro glasbe.
Če bo skupina nadaljevala po poti, ki jo je nakazala s tem albumom, bomo za Dark Moor gotovo še slišali.

Peter

Album je prispevala založba Panika Records.