Razen tega, da je pri Darkestrah ponovno prišlo do zamenjav v zasedbi, je pri teh simfoničnih black metalcih vse drugo ostalo po starem. Torej, od ustanovne zasedbe se je kot predzadnja članica poslovila še kruljačica in kričačica Kriegtalith, zaradi česar je vokale prevzel Merkith iz Nemčije, ki je pred leti postala bandov novi dom. Toda tistim, ki band poznate, se ni treba ustrašiti; vokali zvenijo skorajda nespremenjeno, zaradi česar v tej zvezi ni moč čutiti kakršne koli spremembe.
Sicer pa Turan tudi drugače ne priča o blaznih spremembah v to ali ono smer. Da je band postal velik in zanimiv za širši krog poslušalcev, je dokazoval že s predhodnim albumom Manas, ki ga je leta 2013 izdal pod okriljem legendarne francoske založbe Osmose Productions, kjer je svoj dom našel tudi Turan. In tako tudi aktualni studijski album zveni podobno kot Manas, kot njegovo logično nadaljevanje, kot njegov mlajši bratec, ki je od starejših bratov (beri: albumov) in sester (beri: EP-jev) prevzel le najboljše lastnosti. Tako imamo ponovno opravka z odličnim primerkom simfoničnega black metala, ki ga krasijo številne folklorne orientalske melodije, podčrtane s kirgizistanskim tradicionalnim glasbilom komuzo. Pesmi so torej ponovno dolge, najkrajša meri nekaj manj kot osem minut, glasba pa je po eni strani hitra in surova, po drugi pa nežna in zasanjana. Vendar ne ločeno – divji in poželjivi moški pol neprestano onečeduje z romantičnim in (ne več) nedolžnim ženskim polom. Vse skupaj seveda ne izpade kot brutalno posilstvo, temveč kot grob sporazumen seks, v katerem zagotovo uživata in tudi dominirata obe strani. Skratka, izkušnja, ki je stara kot Peca, a zmeraj znova dobrodošla, saj poteši tiste najbolj zaželene, najprimitivnejše slasti človeške biti (beri: skomine ljubitelja simfoničnega black metala).