Tole bo sedaj slavospev(!), zato predlagam vsem, ki recenziranega banda po naravi ne prenašate ali pa ste z njim v nekem določenem obdobju v preteklosti iz takšnih ali drugačnih razlogov zaključili, da ne berete dalje, kako se bom jaz bolj ali manj uspešno trudil pri iskanju objektivnih besed kritike aktualnega albuma po mojem mnenju najboljšega black metal banda pod soncem. Po izvirnosti, pomenu za razvoj glasbe in vplivu na druge bande Darkthrone prekašajo samo še Celtic Frost, pri katerih je Fenriz poleg mnogih velikih glasbenikov pri ustvarjanju lastne glasbe iskal navdih. A Celtic Frost so povsem druga zgodba, zato se bom tudi takoj vrnil k dvojici, ki skupaj ustvarja glasbo že več kot petindvajset let.
Institucija Darkthrone se je rodila davnega leta 1986 kot petčlanska zasedba pod imenom Black Throne. Takrat se je pet »mulcev« odločilo, da bodo stopili v svet ekstremne metal glasbe. Na sporedu je bil death metal, katerega ideja je znotraj banda živela do izdaje prvenca Soulside Journey (izdan leta 1991 pod imenom Dark Throne) in tako preživela kitarista Andersa Risbergeta, ki je band zapustil že leta 1988. Sledilo je prvo (kratko) ključno obdobje za band, ki je še enkrat spremenil ime, tokrat v Darkthrone, konvertiral death v black metal in za seboj pustil še basista Daga Nilsena. Le dve leti za njim, po izdaji legendarnega albuma Under A Funeral Moon (kateri njihov album pa ni legendaren?), je band zapustil še drugi kitarist Zephyrous, tako da je še bolj legendarni Transilvanian Hunger proizvod dvojice, ki je do današnjega dne sama sebi dovolj. Tu in tam so sicer na »pomoč« priskočili nekateri gostujoči glasbeniki, a ti so v tej zgodbi povsem nepomembni. Samozadostnost sta Fenriz in Nocturno Culto dodatno podčrtala z besedami »Norsk Arisk Black Metal«, ki krasijo zadnjo naslovnico že omenjenega Transilvanian Hunger, in poleg vsega tako celotnemu svetu pokazala še, da se ne brigata in ozirata na mnenja drugih ter gresta svojo pot ne ozirajoč se na posledice. Tega odnosa pa ne smemo zamenjati s »fuck off« odnosom nekaterih black metal bandov, ki v tem oziru niso nič drugega kot ovce, ko en za drugim svetu stvarno kažejo sredinec, medtem ko Darkthrone to počneta metaforično skozi svojo glasbo. Dovoljšen razlog torej, da jima je v preteklosti, ko so black metal sledi v njuni glasbi postajale zmeraj bolj blede, marsikdo obrnil hrbet. A kdor jima je ostal zvest do sedaj, jima bo očitno ostal zvest do groba (?).
Nekoč utemeljitelja drugega vala black metala, entuziasta pristnega, starega rocka in metala iz sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja ter danes glasbenika, ki na aktualnih albumih uspešno povezujeta elemente punka, rocka in heavy metala z najelementarnejšimi black metal prijemi, sta ustvarila že šestnajsti studijski album z naslovom The Underground Resistance. S tem pa sta Fenriz in Nocturno Culto zasenčila vse lastne studijske izdaje od leta 2006 dalje, odkar čas in energijo posvečata black'n'rollu. The Underground Resistance namreč ponuja marsikaj novega in to uspešno prepleta celo z glasbo, ki so jo Darkthrone ustvarjali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V ta namen je dovolj že, če človek prisluhne zadnjemu komadu Leave No Cross Unturned, ki je služil Norvežanoma kot napovednik albuma. Komad se prične povsem heavymetalsko s cvilečim vzklikom »Leave no cross unturned!«, nato pa se pridružijo še nekoliko bolj »možat« vokal, cupa-cupa bobnanje in osrednji riff, ki ga dvojica ponavlja skorajda tri minute. Sledi prehod na riff, ki spominja na srednjo dobo Darkthrone okoli albuma Plaguewielder, medtem ko komad nikoli ne prestavi v najvišjo prestavo, kar pomeni, da cupa-cupa bobnanje ostane in da v slogu zadnjih izdaj o blast beatu ni ne duha ne sluha. Nekje po polovici skladbe se nato prvi del ponovi, poslušalcem pa je tako s skorajda štirinajstimi minutami postrežen najdaljši komad Darkthrone doslej.
V skladu s pričakovanji faktor zabave tudi pri ostalih komadih ni nižji, kakor tudi njihova kakovost ne šepa za kakovostjo zgoraj opisanega. Z leti je namreč postalo več kot očitno, da je povsem vseeno, v kakšne glasbene vode se ta dvojica poda, rezultat bodo zmeraj catchy komadi, ki takoj pritegnejo k headbanganju. Kar pa ne pomeni, da na The Underground Resistance nisem našel najljubšega komada. Ta je na vrsti takoj za uvodnim Dead Early (mimogrede, odličen opener!) in nosi naslov Valkyrie. Z uvodno melodijo slednjega komada sta namreč Fenriz in Nocturno Culto pokazala nekaj zanju čisto novega, in sicer da znata zveneti tudi srednjeveško romantično, kadar in kolikor želita. O ostalih »tisoč« fenomenalnih trenutkih pa nočem izgubljati besed, te naj odkrije vsak zase. Obilo zabave ob tem!