Leto 2013 je že za nami in pred vami je recenzija albuma, ki je izšel že v močno oddaljenem avgustu. Namesto tarnanja o pomanjkanju časa, posipanja s pepelom in podobnih opravičevanj se bom raje zatekel h priročnemu klišeju, ki pravi »bolje pozno kot nikoli«. Na pričujoči izdelek ameriške grindcore zasedbe Dead In The Dirt sem naletel povsem naključno, ko sem nekje v poznem oktobru zašel v Menzo Pri Koritu, kjer je band koncertiral. Zasedba je z nastopom name naredila precejšen vtis, zato sem se podrobneje posvetil njihovi kratki diskografiji, ki jo sestavljata dva EP-ja ter prvenec, o katerem bo govora v sledeči recenziji in sliši na ime The Blind Hole. Naj že na tem mestu povem, da se Dead In The Dirt radi predstavljajo kot veganski straight-edge grindcore band. Neiskreno bi bilo to dejstvo zamolčati, saj je eno od ključnih elementov identitete banda in se seveda kaže tudi v njihovih družbeno kritičnih besedilih. Ob tem bo najbrž marsikateri metalski navdušenec zgolj zamahnil z roko ter prenehal z branjem recenzije in bandu ne bo posvečal nadaljnje pozornosti. Usodna napaka! Plošček The Blind Hole je namreč odličen glasbeni izdelek, definitivno eden boljših v širšem krogu zvrsti, ki jo predstavlja, torej grindcora s crust in sludge pridihom. Vse skupaj zveni jezno, hitro, temačno, inteligentno (v kolikor skušate razbrati besedila) in predvsem sveže. Hitri prehodi so pogosto prepleteni tud s kontrastno počasnimi intermezzi, ki so pri večini grindcore bandov prej redkost kot pravilo. Dvaindvajset udarnih, energičnih, »in your face« komadov (najkrajši med njimi je dolg le dvajset sekund) se zvrsti v slabih štiriindvajsetih minutah, kar je idealna dolžina za tovrsten dolgometražni izdelek. Ravno spretno vnašanje temnejših (in počasnejših) sludgevskih podtonov v ogrodje crust grinda je tisto, kar razmeji album od poplave drugih grindcore izdelkov, ki pogosto trpijo za pomanjkanjem bolj unikatnega pristopa. Odlična »power trio« dinamika (suvereno bobnanje, hitri kitarski riffi, mračen bas v vidni vlogi in pa izmenjujoč se dvojni vokal, ki prinaša dodatno razgibanost) pride do izraza v optimalnem zvoku ploščka. Sam sem v albumu našel nekakšno temačno odslikavo sodobnega sveta, ki je zaokrožena z alegorično zvenečim naslovom The Blind Hole. Skratka, če vam je grindcore kakorkoli blizu, potem si morate The Blind Hole obvezno zavrteti.