Sentiero II – Ceneri je drugi studijski album petčlanske italijanske zasedbe Deadly Carnage. Razen bobnarja in enega kitarista, ki oba sodelujeta še pri drugih bandih, preostali trije niso člani drugih oziroma ne sodelujejo na drugih glasbenih projektih. Ta informacija zna biti povsem zanemarljiva, pomembna je morda samo iz tega vidika, da je večji del banda na ta način sposoben svoje glasbene ideje in inspiracije prelivati v en, že omenjeni projekt.
Rezultat je poslušljiv melodični in atmosferični black metal, ki ne zveni čisto nič italijansko. Čeprav tudi ne morem trditi, da vem, kateri bandi zvenijo italijansko oziroma kakšen zvok je značilen za italijanske bande. Kakorkoli že, Deadly Carnage za moja ušesa zvenijo tipično norveško s primesmi posebnežev Dornenreich: celostna zvočna podoba v daljavah spominja na Svartahrid, mešanje black metala z akustično kitaro na Ulver (ter Dornenreich), nemetalski uvodi posameznih komadov pa na Winterland. Podobnosti so po mojem zgolj naključje ter niso rezultat odkrivanja definiranega žanra na novo, temveč kakovostno uresničevanje idej znotraj tega. Ker torej Sentiero II – Ceneri odlikuje zadostna mera zanimivih, poslušljivih in prepričljivih idej, ni nobenih razlogov, da bi jim človek določene za žanr tipične podobnosti sploh zameril.
Sentiero II – Ceneri oziroma prvi komad Guilt Of Discipline se prične z efektom, ki spominja na približajočo se nevihto. Nato se vklopi električna kitara, nakar naenkrat po bobnarskem taktu udarijo vsi instrumenti. Iz opisanega se razvije povprečen black metal komad, ki temelji na nekaj različnih catchy riffih, ustvarjena atmosfera pa pri poslušalcu zbudi upanje, da bo pri naslednjih komadih deležen še česa več kot le nekaj zanimivih riffov. Z drugim komadom (Paralells) se nato vsa pričakovanja uresničijo, enostaven black metal (v primerjavi s tem, kar sledi), se spremeni, na akustični kitari ustvarjena atmosfera prevzame vajeti. Toda akustična kitara ne prevzame le vloge openerja, temveč se pojavlja na različnih mestih komada, tudi paralelno z divjim blast beatom. Za dodatno popestritev ponovno poskrbi menjavanje riffov, ki sovpada z menjavanjem ritma skorajda devetminutnega komada, ki niti za sekundo ne dolgočasi. Z Epitaph Part I album ponovno postane tipično blackmetalski. Prehod med njim in Epitaph Part II je tekoč, ponovno zazveni akustična kitara, katere uporaba predstavlja bolj ali manj edino razliko med obema, sicer nič prida pretresljivima komadoma, slednjemu pa podeli pridih srednjega veka. S petim in zadnjim metalskim komadom z naslovom Growth And New Gods se Deadly Carnage ponovno odmaknejo od tipičnih black metal prijemov oziroma svoj black metal obogatijo z nekaterimi netipičnimi elementi. Po uvodnem skupinskem skandiranju »Hey! Hey! Hey!« in nargarothskem riffanju se odprejo vrata v novo dobo, Deadly Carnage odrastejo ter srečajo novega boga. Ta ima rad nepredvidljive menjave ritma, na akustični kitari ter klaviaturah ustvarjeno atmosfero ter romantične kitarske solaže, pomešane (ponovno) z nargarothskim riffanjem.
Za konec Italjani postrežejo z največjim presenečenjem. Nekje v zgornjih vrsticah sem že napovedal, da gre za nemetalski komad. Toda kdor sedaj ponovno pričakuje že večkrat omenjeno akustično kitaro, bo nanjo čakal zaman. Ceneri je namreč daleč preko devet minut dolga, žalostna (rock) balada s clean vokalom in italijanskim besedilom (za razliko od ostalih). Čeprav ne morem trditi, da Ceneri povsem poruši pred tem vzpostavljeno vzdušje, pa vsakič, ko dokončno izveni, pri meni pusti občutek odtujenosti in začudenja.