NAGRADNE IGRE
Traja do: 15. 5. 2022
Traja do: 14. 5. 2022
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

30. 11. 2012
Destruction - Spiritual Genocide
Nuclear Blast, 2012

30 let delovanja v metalu ni mala stvar. Bandi, ki za »največjimi« dosegajo takšne letnice, gredo skozi naše oči na drugačen način kot prej omenjeni. Na Black Sabbath smo po 30 letih delovanja gledali čisto drugače kot na Destruction, Kreator, Sodom itd., mogoče tudi zato, ker so svoja leta zares očitno kazali (razen Geezerja) tako v glasbenih (ne)sposobnostih (Ozzy) kot tudi sami fizični pojavi. Prvi in najlegendarnejši nemški (pravzaprav poleg Slayer, Metallice in Dark Angel tudi globalni, kajti vsi ti bandi so nastali v letih 1981/1982, vsi ostali pa kasneje) thrash metal bandi (ki so takrat igrali speed metal, ker thrash kot tak še ni obstajal, saj ga je bilo treba najprej izumiti) pa tega ne kažejo. Še vedno igrajo po klubih pred 200 ljudmi in predstavljajo točno to, kar so na začetku – underground. Destruction so, kot sem že večkrat zapisal, najčistejši predstavniki stare nemške šole. Če Sodom od 2001 nimajo preveč kvalitetnega kitarskega dela, Kreator pa le tri albume (tretji je izšel pred par meseci), s tem da sta zadnja dva res povprečna, so Destruction na drugačni poti – poti brezkompromisnosti in brutalnosti. Osma studijska izdaja po letu 2000 to več kot dokazuje in zopet predstavlja točno tisto, kar smo pričakovali: totalno uničenje.
Intro namesti ozračje, ki sledi skozi cel album: temačno, ubijalsko. Cyanide, Spiritual Genocide in Renegades brezkompromisno uničijo prvih 10, 11 minut albuma. Sledi prvi mid- tempo rušilec City Of Doom, kjer Destruction prikažejo sposobnost proizvajanja groova, ki si ga zapomniš iz prve in čupaš. Na sredi komada Schmier odlično prekine z ultradistorziranim basom, komad pa zapluje v solo. Fantastično. Mike zopet kaže, zakaj je cenjen kot eden izmed največjih riff mojstrov vseh časov. Kdor je pri sedemnajstih ustvaril legendarne riffe kova Bestial Invasion, Antichrist (brutal!), Satan's Vengeance itd., pač ni vprašljiv glede kvalitete in brezkompromisnosti. No Signs Of Repentance je rušilec, ki je morda celo najbolj udaren na plošči. Odlične pasaže pri »tupa-tupa« ritmih udarijo triolo pri najhitrejšem ritmu, kar je zares odlična malenkost, ki naredi komad dve stopnji boljši izključno in samo zaradi tega. Tu se izkaže tudi Vaaver, poljski bobnar, ki sem ga gledal že na njegovem povsem prvem koncertu z Destruction in ki, kot takrat, tudi tokrat ne razočara. Relativno pa razočara zvok bobnov. So naravni, nenasičeni, a enostavno nekaj manjka. The Dust You Will Decay je drugi najdaljši komad na plošči s počasnim introm, ki preide v tipični uničevalni riff, spominjajoč na dele plošče D.E.V.O.L.U.T.I.O.N., bandove predzadnje studijske izdaje. Sledi mu najdaljši komad na plošči, Legacy Of The Past. Poseben komad, na katerem sta se Schmieru pridružila Tom Angelripper (Sodom) in Gerre (Tankard), Mille (Kreator) pa je sodelovanje iz neznanih razlogov zavrnil. Gre za komad kova The Alliance Of Hellhounds, kjer večino besedila predstavljajo naslovi legendarnih, večinoma thrashmetalskih plat (Hell Awaits, War And Pain, Slowly We Rot, Kill 'em All, Agent Orange, Eternal Devastation) plus nekaj heavy klasik a la British Steel itd. Sekancija od začetka do konca in zagotovljena live klasika z enim izmed najhitrejših Destruction delov v enem od riffov v prvi minuti komada. Odlično. Carnivore z brutalnim videospotom predstavlja najbolj neobičajen izdelek na ploščku, a netipični riffi in tematika v stilu filma Hostel sta vseeno všečna. Zaključijo z Riot Squad in Under Violent Sledge, za čisti konec pa dodajo še klasiko Saxon Princess Of The Night (Destruction so sicer v preteklosti že posneli odlične priredbe Killers, Whiplash, We Are The Roadcrew itd.).
Kaj dodati? Brezkompromisnost in neuničljivost tega banda sta fascinantni sami po sebi, to, da še vedno mislijo (in celo izgledajo) enako kot leta 1984 ter predstavljajo ideale, ki so jih zagovarjali od nekdaj, pa dokazuje, da je borba proti vsemu ustaljenemu konstanta in bistvo ekstremnega metala, metala, ki so ga Destruction soustvarili. Priporočen nakup za vse satanove otroke.

SORODNE VSEBINE:
9. 6. 2015Lamb Of God / Novice
22. 2. 2011Destruction - Day Of Reckoning / Recenzije
10. 10. 2008Death Angel - Killing Season / Recenzije
12. 9. 2003Destruction - Metal Discharge / Recenzije
10. 10. 2001Destruction - The Antichrist / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
23. 5. 2022
Kirk Hammett - Portals (EP)
Recenzija
19. 5. 2022
Rammstein - Zeit
Recenzija
18. 5. 2022
Batushka - Maria (kompilacija)
Recenzija
17. 5. 2022
Sakis Tolis - Among The Fires of Hell
Recenzija
13. 5. 2022
Kampfar - Urkraft (EP)
Recenzija
6. 5. 2022
Iz ropotarnice: Def Leppard - On Through The Night
Recenzija
5. 5. 2022
Abbath - Dread Reaver
Recenzija
4. 5. 2022
Meshuggah - Immutable
KONCERTI & FESTIVALI
24. 5. 2022
Tool
Sportarena, Budimpešta, Madžarska
25. 5. 2022
Red Roll, Soulcase
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 5. 2022
Rammstein
Wörthersee Stadion, Celovec, Avstrija
26. 5. 2022
Rammstein
Wörthersee Stadion, Celovec, Avstrija
26. 5. 2022
Dark Troll Festival 2020
Grad Bornstedt, Bornstedt, Nemčija
26. 5. 2022
Abyss, Besna
club wakuum, Gradec, Avstrija