Dimmu Borgir napovedujejo s singlom, ki vsebuje en nov komad in en posnetek v živo, dolgih osem let po albumu Abrahadabra novi plošček, ki bo nosil naslov Eonian in izšel čez nekaj mesecev. Band je z novim komadom Interdimensional Summit dvignil toliko prahu in negativnih čustev, da lahko brez zadržkov objektivno trdim, da mu je začetek promocije albuma več kot uspel. Saj vsi vemo: ni slabe reklame.

Obstaja samo slaba glasba, ki pa je, roko na srce, na izdaji Interdimensional Summit ne najdem kaj dosti. Ali vsaj ne kaj dosti več kot na predhodnih izdajah. To v mojih ušesih pomeni izključno eno stvar, in sicer okoliščino, da se je band, sodeč na podlagi enega komada, ki bo zasedel drugo od desetih mest na majskem dolgometražcu, ponovno spremenil. Ali tudi ne, odvisno od tega, kako na stvari gledamo.

A poglejmo najprej, kaj je novega. Če se bodo Dimmu Borgir držali predstavljenega koncepta, to pomeni, da se bodo krepko odmaknili od simfoničnega black metala in nam ponudili simfonični metal, ki v veliki meri temelji na uporabi klaviatur – kakšno presenečenje!? – in je tudi sicer bolj nagnjen k počasnejšim ritmom, ki zmorejo brez blast beata, harsh vokala in ostalih vragolij. Namesto tega nam bodo ponudili še marsikatero kitarsko solažo, ki med Interdimensional Summit zveni rockersko všečno, medtem ko uvod v komad nakazuje, da si lahko obetamo eksperimentiranje z elementi industrijskega metala/rocka.

Vse opisano pa spet ni tako zelo novo za Dimmu Borgir, kar dokazuje tudi izbrani live komad Puritania. Tudi ta se je ritmično in vokalno spogledoval z industrial metalom, ni stavil na hitrost z blast beati, da vloge klaviatur sploh ne omenjam. Zato menim, da lahko pričakujemo dvoje: album, ki bo celostno spremenil glasbeno podobo banda, ali pa samo album, ki si bo z eno pesmijo drznil ponuditi nekaj manj (black)metalskega. Vsekakor sem tega singla bolj vesel kot vsega ostalega, kar je navrgel band lani (med drugim tudi Forces of the Northern Night) in s tem želel skrajšati čakanje na novi album.