Na novo posneti star albuma zna biti dokaj kočljiva zadeva. Vzrokov za to je več, v veliki meri pa gre tu za pomen albuma v karieri banda, status, ki ga izid uživa med fani in tudi za morebitni vpliv izida albuma na razvoj določene scene. Iz tega vidika na novo posneti Stormblast sicer ni nekaj takega, kot če bi se na primer Metallica lotili nove verzije Master Of Puppets (upajmo, da se kaj takega nikoli ne zgodi), niti ni Dimmu Borgir breakthrough album, predstavlja pa pomemben korak k temu (Enthrone Darkness Triumphant) in nenazadnje je album v očeh nekaterih fanov še vedno eden največjih izdelkov Dimmu Borgir.
Band ni bil zadovoljen z zvokom originala in zato so se odločili posneti album na novo. Pri tem na srečo niso ubrali poti današnjih, ultra bombastičnih, tehnično precej bolj dovršenih Dimmu Borgir, ampak so le z modernejšim zvokom, produkcijo, agresivnejšim pristopom in nekaterimi tehničnimi popravki odeli Stormblast v posodobljeno obleko; pri tem pa je pomembno, da niso načeli oziroma omadeževali karakterja prvotne verzije. Nekoliko so na pomenu izgubile klaviature in tako melodije sedaj v večji meri izhajajo iz kitar; zato tudi atmosfera ni tako »ledena« kot na originalu. Modernejša produkcija pa tudi bolj izpostavlja filigrantsko in s tehničnega vidika veliko bolj dovršeno Hellhamerjevo bobnanje. Track listi albumov nista čisto identični in sicer so na koncu nove verzije dodali skladbo Abmaktslave, klaviaturski instrumental Sorgens Kammer pa zamenjali, oziroma čiso priredili v Sorgens Kammer – Dell II.
Nova verzija Stormblasta se je izkazala za uspelo potezo, novejši fani se bodo z njo bolje spoznali (če se že niso) z zgodnejšim obdobjem banda. CDju je dodan tudi DVD z lanskoletnega nastopa na Ozzfestu.

Matjaž