Divine Souls so še en dokaz za to, da imamo zadnje čase melodičnega death metala v izobilju. Band prihaja, kot se da že predvidevati, iz Švedske. The Bitter Selfcaged Man je njihov drugi album, ki že po enem letu sledi prvencu Embodiment.
Divine Souls se držijo sodobne šole melodičnega death metala. Imajo tipični švedski zvok, kombinacije rezko-globokega in čistega vokala, močno ritem kitaro in solo kitaro s čistim zvokom. Če zraven upoštevamo še srednji tempo in nekaj klaviaturskih vložkov, se z glasbo Divine Souls že močno približamo In Flames. Preveč, saj se med poslušanjem ni mogoče znebiti občutka, da je bilo vse skupaj že slišano, spet, predvsem pri In Flames.
Album je sam po sebi kvaliteten in dodelan, zadovoljijo tudi s solažami in kitarskimi pasažami, venda pa na področju izvirnosti pade kot truplo v brezno. S komadi z začetka albuma, kot so Simply Shattered, Silhouette ali naslovni, pokažejo kaj bomo poslušali do konca plošče. Nekoliko izstopa Divided s clean vokali, na Elysian Emerald pa slišite kitarski del, vzet od Iron Maiden. The Bitter Selfcaged Man tako prinaša deset kvalitetnih komadov, vendar žal s premalo izvirnosti.

Matija