Natančno kot švicarska ura in brez večjih presenečenj nam Dream Theater predstavljajo naslednika albuma Distance Over Time. Band namreč redno dostavlja nove izdaje v povprečju vsaki 2 do 3 leta. To je že 15. studijski album ameriških progresivcev in kaže, da jim idej nikoli ne zmanjka. Je pa res, da A View From The Top Of The World ne skriva nobene posebnosti (če je to sploh smiseln stavek pri taki skupini). Dream Theater nekako nihajo, vendar vedno na zelo visokem nivoju. Tehnično gledano so vsekakor nadpovprečni na vsakem albumu, saj so sposobni izredno kompleksnih aranžmajev, kar jim obenem omogoča, da redkokatera pesem zveni podobno. Ne glede na to pa A View From The Top Of The World ne prepriča, tako kot je njegov predhodnik, ki je bistveno spremenil kontekst izredno dolgega The Ashtoning.

V primerjavi z Distance Over Time sestavljajo A View From The Top Of The World bistveno daljše pesmi, kar se pozna tudi na track listi, in sicer 7 komadov za 70 minut. V posameznih komadih resda najdemo nekaj zanimivih potez, takih kot bi jih pričakovali s strani Dream Theater v popolni formi. Album na primer odpira pesem The Alien, ki je bila letos avgusta objavljena kot single. Zelo prepričljiva od samega začetka, Petrucci takoj žaga po strunah ob odlični spremljavi bobnov Manginija. Vendar navdušenje nekoliko upade, saj se pesem takoj upočasni in v nadaljevanju ne doseže več tiste energije, ki je bila pesmi dana na začetku. Nekako pa ohranja zelo poslušne melodije in za Dream Theater značilne ritme, zaradi česar ostaja še vedno nekoliko zanimiva. Še mirnejša je Answering The Call, ki z uporabo večinoma sodobnih potez na kitari nikoli ne preide iz »pesmice« na višji nivo, kar je tudi značilnost pesmi Invisible Monster in Sleeping Giant. Ne najde se tistega šoka, ki so ga Dream Theater sposobni vzbuditi v poslušalcu, da ga popolnoma posrka v komad. Tu ostajajo pesmi oddaljene nekje v ozadju in ne vključijo poslušalca. Zanimivo je dejstvo, da je Petrucci uporabljal osem strunsko kitaro, zaradi česar bi bilo pričakovati bistveno več težkih riffov od ponujenih. Transcending Time se oddalji od konteksta prej omenjenih pesmi, še zdaleč pa ni tu posebnih presenečenj oziroma pesem črpa precej radiofoničnih potez iz albuma The Ashtoning. Je pa tu končno najti izredno zanimiv instrumentalni breakdown, jezen in agresiven, čeprav še vedno počasnih ritmov. Kitarska solaža je krajša, vendar totalno podivjana in vredna banda tako visoke kakovosti. Proti koncu albuma pa končno najdemo tisto, kar si najbolj želimo od te zasedbe. Awaken The Master takoj postreže s kompleksnim kitarskim riffom, ki se naprej razvije v še bolj zahtevne ritmične spremljave, nato pa se nekako spoji s težko izvedljivimi bobni. »Nekako«, ker so to tiste poteze, za katere se povprečnež sprašuje, ali je to sploh humano, šolan glasbenik pa si želi, da bi bil tega sposoben. No, to je tisto, kar albumu manjka. Pesem preskakuje iz umirjenih melodij v kompleksne ritme, ki vsakogar zmedejo. A View From The Top Of The World pa je končno blesteča zvezda albuma. K sreči nadaljuje na višjem nivoju predhodne Awaken The Master. S svojimi več kot 20 minutami nosi pesem pečat Dream Theater. Začetek je namenjen predvsem ustvarjanju atmosfere, ki bo prevladovala tekom celotnega komada. V njej se dejansko tudi vokali Jamesa LaBrieja, ki v nobeni od prejšnjih pesmi ne izstopa, odlično spojijo v kompleksnost in tehničnost zelo dinamične in spreminjajoče pesmi.

Da bi ta album postregel kak drug band, bi bilo neverjetno dobro delo. Žal pa poznamo prave sposobnosti Dream Theater in vemo, da so absolutno sposobni višjih podvigov. Album je sicer poslušen, ne pa dovolj privlačen, da bi ga večkrat poslušal. Tehnično instrumentalni vidik je itak značilnost banda, tako da je vsaka kritika glasbenim sposobnostim posameznikov odveč, so pa ravno te sposobnosti tisto, zaradi česar smo sledilci banda verjetno že razvajeni in pričakujemo še višji standard. Pesmi se precej vlečejo, saj so enostavno (pre)dolge, saj vmes ni elementov presenečenja, ki bi popolnoma prevzeli poslušalca.