Če je kdo ob malce slabšem Falling Into Infinity albumu pomislil, da so Dream Theater svoje že povedali, so ga z naslednjim Scenes From A Memory na najboljši način demantirali in dokazali, da so zopet nekaj korakov pred vso konkurenco. Z dvojnim albumom Six Degrees Of Inner Turbulence pa so postali že nedosegljivi.
Ob poslušanju novega albuma kar ne moreš verjeti, od kod jim vse te neverjetne ideje. Že pri vseh, ne vem koliko stranskih projektih vsi člani banda kažejo svoj neskončen vodnjak idej, vendar jim najboljše vedno uspe prihraniti prav za matični band. Zelo težko bi našli koga, ki je pričakoval, da bodo na novi plošči naredili svoj najtrši komad do sedaj. The Glass Prison je kljub tipičnemu melodičnemu refrenu čista »thrasherija«, kjer z ubijalskim bobnanjem in zelo trdimi, a magičnimi riffi prednjačita Portnoy in Petrucci. Super! V začetku naslednjega Blind Faith se zelo umirijo, vendar se kasneje komad enkratno razvije. Ne manjka lepih instrumentalnih, kjer v ospredje pridejo Rudessove klaviature, kot kasneje zopet trših delov. Pri Misunderstood malo zaidejo celo v psihadelične vode, pri The Great Debate pa lahko slišimo vse, kar nam Dream Theater ponujajo. V začetku si sicer sledijo razni govori, »pravi« glasbeni del pa je poln sprememb tempa, bogatih vložkov posameznikov in lepe melodije, ki se hitro usede v uho. Prvi CD se konča z njihovo tipično balado, Disappear.
Prava poslastica je tudi drugi CD, na katerem je le 42-minutni naslovni Six Degrees Of Inner Turbulence, ki je sestavljen iz osmih delov. Začne se zelo orkestralno, sledi tudi bolj umirjeni del, nato pa se do konca izmenjavajo tako mirnejši, baladni, tudi akustični, kot trši metalski in zelo progresivni deli. Kompleksnost samega komada je še na višjem nivoju kot pri A Change Of Seasons, zato boste rabili malo več poslušanj, da ga v celoti osvojite.
Kje so meje tega banda? O tem lahko le ugibamo, kot lahko ugibamo o tem, kakšna bo naslednja plošča. Dvojna z bonus CD-jem, trojna, mogoče akustična? Mogoče, odlična pa zagotovo.

Matjaž