Po angažmaju s strani Davea Mustaina sta brata Drover, Glen in Shawn, le našla čas za nov album lastnega banda. Po rednem izdajanju albumov so tokrat od zadnjega Apostles Of Defiance minila kar tri leta, v tem času pa je prišlo do zamenjave na mestu vokalista, ki ga sedaj zaseda frontman norveških progresivnih metalcev Pagan's Mins, Nils K. Rue.
Eidolon se leta 2006 kažejo v nekoliko drugačni luči kot so se do sedaj. Seveda so ohranili svoj značilni zvok, tako da se ob poslušanju takoj ugotovi, za katerega izvajalca gre. Razlika je v tem, da se od thrasherskega power metala sedaj bolj obračajo k progresivnemu power metalu. Nekoliko so popustili na ostrini in dali še večji poudarek kompleksno strukturiranim kompozicijam. Nils ima višji, manj prodoren in »svetlejši« vokal od predhodnika Pata Mulocka in zato ne izpade tako prepričljiv kot pri matičnem bandu. Atmosfera pri Eidolon je le dosti bolj temačna kot pri Pagan's Mind, kjer njegove vokalne sposobnosti bolj pridejo do izraza. Odlično pa je Nils v priredbi Mercyful Fate klasike The Oath »zadel« King Diamonda; pri tem sta sodelovala tudi oba originalna kitarista pri tej skladbi, Hank Shermann ter Michael Denner, tako da je priredba res čisto blizu originala. Brata Drover ustvarjata vse prej kot predvidljiv material, njegova struktura tu nekoliko spominja na zgodnejše obdobje Fates Warning, s tem, da so melodije še manj izrazite. Znotraj skladb je zelo malo ponavljanj, album je pester. Čeprav Glen odigra dovolj klasičnih solaž, veliko večja teža pri kitarah sloni na težjih riffih, ki so pomembni pri spreminjajoči se ritmiki.
Bolj progresivni usmeritvi navkljub, Eidolon na novem albumu ohranjajo svojo specifiko in prepoznavnost. V preteklosti so že bili bolj prepričljivi, a fane to ne sme odvrniti od nakupa tega albuma.

Matjaž