V Nemčiji so se vedno rojevale nekakšne skupine, ki so presegale meje takrat daleč ustaljenega. Saj jih poznate, samo izberite zvrst. Država je znana tudi kot svetla točka metalcore scene. Takoj bom povedal, da kljub imenu, ki je značilno za to zvrst, End Of Days niso hardcore band. Niso niti metalcore več. Tole je »death metal as fuck«.
Dedicated to the extreme? Bi rekel in takoj poiskal predrzneže s protiargumenti. Zamislite si kitare v stilu Slayer, ampak v tonaži Bolt Thrower, bobne v stilu Grave ali Dismember in vokale v stilu Obituary. Kaj dobite? Hmmm, odgovor je na dlani. Tole je neverjetno dobro in si poleg nastopanja z uveljavljenimi zvezdami metalcorea ali HC-ja zaslužijo nastope tudi z death metalci. Tole je resnično nekaj za vsakogar. Malo mosha, veliko šusa, skoraj nič solaž in veliko nepredvidljivih, ampak ne kaotičnih kitarskih pasaž. Brutal! Z masteringom Tua Madsena (Ektomorf, Cataract, The Haunted itd.) in produkcijo Jacoba Bredahla (Hatesphere) tole obeta samo najboljše. Nekako spominja na Cataract, ki so tudi uspešen in brutalen mix prej omenjenih bandov, vendar je vokal preekstremen. John Tardy, you have found your match!
Po imidžu nikoli ne bi mislili, da je ta peterka sposobna česa takega. Hm, tudi psihopatskih morilcev ne moremo oceniti po izgledu. »I dedicate myself to the extreme! Hey guys, count me in!«

Ivan