RECENZIJE

17. 3. 2021
Epica - Omega
Nuclear Blast, 2021

Epica se nevarno bližajo dvajseti obletnici delovanja. V tem obdobju so z le eno izjemo vsaki dve leti izdali studijski album. Petletni premor, ki traja od predhodnika Omege, je torej prva resnejša ustvarjalna pavza za nizozemsko šesterico, ki je 26. februarja letos izdala osmi studijski album. Po besedah Marka Jansna je zadnji izid rezultat največjega dosedanjega sodelovanja članov banda. Tokrat si namreč niso le izmenjevali datotek preko spleta, temveč so najeli skupni prostor, v katerem so vzpostavili novo komunikacijo znotraj skupine. Ravno druženje je morda prispevalo k temu, da je kompozicija nekoliko enostavnejša od predhodnika The Holographic Principle, predvsem v strukturi pesmi. Omega sicer nadaljuje metafizične tematike, ki so bile načete v The Quantum Enigma in so se nadaljevale na The Holographic Principle.


Sama izbira naslova tudi ni naključna, saj izhaja iz teorije jezuitskega filozofa in paleontologa Pierra Teilharda de Chardina, ki je bil v življenju poznan kot evolucionist, šele po smrti pa so bila prepoznana tudi njegova teološka dela. V njegovih delih pravi, da kompleksnost vesolja narašča s stopnjevanjem zavesti, ki se bo nadaljevala vse do kritične točke, v kateri se bodo zavesti posameznikov zlile v Eno, kar predstavlja konec dualizma in s tem tudi dvojine, dragi domoljupi. Kritična točka, v kateri se to zgodi, je Omega, točka, ki je maksimalna stopnja zavesti, evolucija celotnega vesolja, pa teži k njej. Skratka, ni boljšega naslova, s katerim lahko zasedba zaključi trilogijo transcendence.

Album sicer ne prinaša veliko novosti, kot sta jih prinesla predhodnika, zato ne predstavlja nikakršnega slogovnega preobrata, definitivno pa ni zaradi tega slabo delo. Epica so pač Epica in na tem albumu najdemo ravno to, kar se od tega banda pričakuje. Odtenek novosti predstavlja prva, uvodna pesem Alpha – Anteludium, ki zaradi uporabljenih instrumentov in melodij zelo spominja na Nightwish. To pa je le uvod v naslednjo pesem Abyss of Time – Countdown to Singularity, ki je točno taka pesem, kot jo lahko pričakuje poznavalec banda, torej melodično petje vrstic in refrena, vmesni del pa poln kitarskih disonanc, ki so podlaga za growl.


Posebnejša pa je Skeleton Key, ki v začetnem delu vsebuje nekaj strateških analogij, ki so bile že uporabljene v The Holographic Principle. Vmes najdemo otroški zbor, kar uporablja vse več bandov v simfoničnem in melodičnem metalu, in se popolnoma sklada s temačno atmosfero albuma. Ravno tako so Epica ohranili nekaj orientalskih potez, ki so jih že uporabljali v The Quantum Enigma in The Holographic Principle ravno zaradi obravnavanih mističnih tem. Te pridejo najbolj do izraza v Seal of Solomon, Code of Life in Kingdom of Heaven Prt. 3 – The Antediluvian Universe. Slednja namreč nadaljuje sago, ki se je začela na albumu Design Your Universe in nadaljevala v The Quantum Enigma z drugim delom. To je tudi ena tistih pesmi, ki se od Epice že pričakuje, so pa vsakič presenetljive. Ne zaradi minutaže, ki je seveda kar konkretna, tako kot v prejšnjih delih. Ne zaradi hibridnih vokalov, niti ne zaradi zahtevnih struktur. Tudi ne zaradi novih elementov, ki jih je tudi v tej pesmi le malo. Preseneti to, kako jim s ponavljajočimi formulami vsakič uspe ustvariti unikat, saj nakazuje na izkušenost banda in na to, da lahko še vedno pričakujemo kakovostne izide tudi v prihodnosti. Mnogo je še omembe vrednih pesmi, saj je vsaka popolnoma drugačna od ostalih, povezuje jih le značilni »sound« Epice. Moram pa nujno omeniti vsaj še zadnjo pesem albuma, ki je kriva tudi za naslov albuma. Sama po sebi mogoče ni preveč posebna, prinaša pa nekaj sodobnejših kitarskih potez, ki se zelo dobro spajajo s Simoninim glasom. Vreden poudarka pa je predvsem prvi del, ko se prvič pojavijo kitare, ki so v tem delu izredno močne. Bobni jim na začetku dajejo zelo hitro podlago kot nek nosilec, naenkrat pa ritem prevzame pomembnejšo vlogo in pride čvrsto v ospredje.

Kot je bilo že omenjeno, album ne prinaša pomembnejših novosti, ni pa zaradi tega nič manj kakovosten. Na kratko ga lahko opišemo z eno besedo: Epica. Taki, kot smo jih že vajeni, še vedno v popolni formi, brez spodrsljajev.

SORODNE VSEBINE:
22. 5. 2014Epica - The Quantum Enigma / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
16. 9. 2021
Caliban - Zeitgeister (EP)
Recenzija
15. 9. 2021
Mossgiver - Led by the Glowing River
Recenzija
14. 9. 2021
Metalsteel - Forsaken by the Gods
Recenzija
9. 9. 2021
Dickless Tracy - Grave New World
Recenzija
8. 9. 2021
Born of Osiris - Angel or Alien
Recenzija
3. 9. 2021
Iz ropotarnice: Godkiller - The Rebirth of the Middle Ages (EP)
Recenzija
2. 9. 2021
Secundus - Atrophia
Recenzija
1. 9. 2021
Hellsword - Cold Is the Grave
KONCERTI & FESTIVALI
16. 9. 2021
KoD: Sober Assault, Licence to Hate, Life on Display
Orto Bar, Ljubljana
16. 9. 2021
Mentors, Uporabniki
Dvorana Gustaf, Maribor
18. 9. 2021
Ostrigina metalurgija: Ways of a Heretic, Ensanguinate, Human Host Body
MKC Pri rdeči ostrigi, Škofja Loka
18. 9. 2021
Karst Rock fest
Camping Pian del Grisa, Italija
24. 9. 2021
Hellsword, Challenger
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
24. 9. 2021
Unforgiven 4
Orto Bar, Ljubljana