Death Machine ali Re-Thrash, Re-Speed, Re-Burn (Thrash Speed Burn je naslov prejšnjega albuma). Bolj ali manj. Death Machine krasi primitiven, a učinkovit barbarski speed metal. Glasba, ki jo uporabljajo vojaki na poti v bitko ... Šef in komandant skupine, kitarist John Ricci, ostaja spreten in nagel heavy metal bojevnik, d'Artagnan metal glasbe, ki namesto meča uporablja drugačno »orožje«, glasbeni instrument. Exciter so v letu 2010 (in še vedno) vse kar šef v kravati ne želi v svoji bližini, vse kar učitelji, ravnatelji (in šolski sistem) najverjetneje (še vedno) ne tolerirajo, ugledni sosedje iz visoke družbe poskušajo(!) preslišati, vse kar starši ponavadi ne priporočajo ... Exciter so upor. Že dolgo niso več revolucija, saj idejno »stagnirajo«, ostajajo na istem mestu, so pa še vedno upor! Brez malikovanja lahko rečem, da je Ricci lahko »role model« – zgled vsakemu ljubitelju metal glasbe. Z Exciter se ne moreš preživljati, lahko pa z njim(i) živiš! Misija te skupine je podajanje (ne pa tudi prodajanje) surovega, a užitnega metala.
Death Machine je nekoliko manj dodelan album kot njegov predhodnik Thrash Speed Burn, ki je bil rahlo bolj razgiban. Je pa zato zvočno bolj nabrušen (zvok kitare v končnem masteringu je bil na predhodniku rahlo pretanek), hitrejši, brutalnejši, z manj zavoji, več neposrednosti in pospeševalnih – prehitevalnih pasov, torej bolj osredotočen na čisto hitrost. Če bi izbrali najboljše pesmi z obeh albumov, bi to vsekakor bil en odličen izdelek od prve do zadnje pesmi. Z naslovi kot so Slaughtered In Vain, Hellfire, Razor In Your Back ne gre pričakovati pridobitve/osvojitve nagrade Grammy, lahko pa osvojijo vaša ušesa in lahko se pridobijo ušesne krvavitve.
Med nesporne metalske ode, Dungeon Descendants, galopirajočo Demented Prisoners, Slaughtered In Vain in Skull Breaker se vrinejo tudi nekoliko preveč enodimenzionalne Razor In Your Back, Pray For Pain, Power And Domination, ki si za nameček še sledijo zaporedoma, za dodatno piko na i pa je Power And Domination še tradicionalen, počasnejši Exciter sprehod v (dolgočasno) doom območje (pri katerem si prizadevajo približati klasikam Blackwitch, Pounding Metal, Delivering To The Master, a jim ne uspe najbolje). Šele pri šesti pesmi Hellfire se besedila natisnjena v knjižici (približno) ujemajo s kriki, ki prihajajo iz zvočnikov. Žal traja to le za določen trenutek. Razlog za to je, da so bila besedila v zadnjem trenutku spremenjena, za kar se tudi opravičujejo, a če je tudi vaš ritual pri nakupu albuma takšen, da se vanj poglobite tudi z branjem napisanih in ne le poslušanjem avdio sporočil, zna to rahlo vplivati na užitek pri poslušanju. Popravljena verzija besedil se dostikrat sliši bolje kot tisto, kar je napisano v knjižici, saj v njej pogosto delujejo nesmiselno. K temu navržejo še nešteta ponavljanja refrenov, ki se na tem albumu večinoma sestojijo iz ene ali dveh besed. Kakorkoli, pevec Kenny Winter jih ponovno odlično odkriči in na tem albumu je dokončno mogoče razbrati, da gre že za tretji avtentičen vokal zapovrstjo pri tej skupini. Naj kot zanimivost omenim, da v svojem zahvalnem seznamu posveča ta album (med drugimi sicer) tudi izrecno oboževalcem v Sloveniji (vsaj to je pravilno napisano, če že besedila niso).
Riccijevi kitarski riffi so ostri kot rezilo viteškega meča, pri solažah pa je vešč svojega lastnega načina »bojevanja« in te so tokrat precej manj kaotične in bolj umestne in prijetne kot na Thrash Speed Burn. Pri tem pa ne zaostajata niti preostala dva »mušketirja«, saj ritem sekcija gradi to skupino vsaj toliko, kolikor voda gradi človeško telo. In kolikor je vode na mlin, toliko se bo le ta vrtel. Tukaj pluži vse pred seboj. Bobni so mogočni kot Thorovo kladivo, bas pa kot Zevsov grom. Pika na koncu albuma je skriti avdio posnetek, Riccijev kitarski solo oziroma »veščine«, miniaturen opus vseh njegovih »bojevniških« veščin. Več o albumu pa si lahko preberete na tej strani.

Darijan