Potem, ko je Stefan Weinerhall zaključil poglavje Mithotyn, je takoj odprl novega – Falconer. Kot se v zadnjem času velikokrat dogaja, ko založbe pri promociji svojih novincev o njih pišejo le v superlativih, so tudi pri Metal Blade pisali o Falconer kot o novi power metal senzaciji. Vendar moram takoj povedati, da v nasprotju z večino primerov, ko to založbe pišejo bolj ali manj neutemeljeno, za Falconer to zelo drži!
Že dolgo nisem slišal novega heavy ali power metal banda, ki bi imel tako svoj zvok, kot ga imajo Falconer; daleč stran od vseh raznih Helloween, Stratovarius, Hamerfall, itd. kopij. Čisto po svoje jim je uspelo interpretirati klasični heavy/power metal; v zelo melodično, malce melanholično glasbo so dodali dosti folk elementov in si takoj ustvarili svoj, zelo prepoznaven stil. Veliko zaslug za to pa ima (poleg Stefana, ki je napisal vsa besedila in glasbo) s svojim nenavadnim, »nemetalskim«, čistim, srednje visokim glasom tudi pevec Mathias Blad.
Kot že rečeno, za vse komade velja, da so zelo melodični in da vključujejo dosti švedske folk glasbe, ki seveda ostaja bolj v ozadju (kot tudi klaviature). Večina je udarnih, srednjega tempa, sami naslovi pa niti niso tako pomembni, saj bi med vsemi odličnimi naredil krivico kakšnemu, če ga ne bi omenil. No, od vseh pa se razlikuje bonus pesem, ki sodi med švedske tradicionalne in je čisto v folk stilu.
Če je za Mithotyn veljalo, da so bili poznani predvsem v undergroundu, pa za Falconer ne bi mogel reči kaj takega. Že zdaj, ko so posneli prvo ploščo, so znani širšemu krogu ljubiteljev heavy in power metala.

Matjaž