Five Finger Death Punch so v letu 2013 izdali dva nova studijska izdelka oz. bolje rečeno enega v oblikah Volume 1 in Volume 2, ki sta si sledila v razmiku par mesecev. Recenzijo prvega dela albuma lahko preberete tukaj, o drugem delu pa več v nadaljevanju.
Na Volume 2 boste lahko prisluhnili 12 komadom, od tega tudi eni priredbi. Če album primerjamo z Volume 1, na katerem je bilo med drugim tudi slišati neprimerno ponavljanje pesmi, je Volume 2 velika pozitivna razlika. Razgibanost komadov in želja po večkratnem poslušanju se tukaj začneta že v prvi polovici albuma. Fantje začnejo žgati že s prvim komadom – Here to Die. Sicer povsem klasičen, morda celo že slišan komad zasedbe, a vseeno primeren za otvoritev albuma. Utrgani ritmi, menjava growl-clean ter izjemno speven refren. Album nadaljuje začetno energijo v komadu Weight Beneath My Sin. Sicer zopet klasična sestava komada in občutek že slišanega, vendar je enako kot pri recimo Sabaton ali Amon Amarth. Ko jih poslušaš in se ti vsi komadi zdijo isti, jim še vedno z veseljem prisluhneš. Razlog tukaj tiči predvsem v energičnosti. Tretje mesto zaseda Wrecking Ball in brez skrbi, ni priredba že prevečkrat prirejenega komada Miley Cyrus. Ta krogla bo v vas izzvala mosh pit, čupanje pa še kaj morda. Sicer zelo enolični bobni in ponavljanje istih ritmov morda za nekoga delujejo dolgočasno, a še vseeno je zaradi vokala in kitar dokaj poslušljiva zadeva. Po začetnem šusu sledi umiritev s komadom Battle Born. Prva balada na albumu stoji predvsem na vokalu, instrumentalni del tokrat res opravlja le potrebno spremljavo. Kitare, ki so morda celo preveč v ozadju, izstopijo le v času solaže. Da pa ne bi postali preveč razneženi, za novo dozo poskrbi Cradle to the Grave. Tokrat malo manj hitro in tudi sami ritmi so bolj »vojaški«. V tem trenutku je jasno, da je glavni atribut zasedbe vokalist, saj vsi komadi temeljijo na vokalu. Album na polovico razdeli Matter of Time, v katerem je moč slišati več growla, ki ga je glede na vokalistove sposobnosti v komadih premalo. Tokrat je tudi večja pozornost dodeljena instrumentalnemu delu zasedbe. The Agony of Regret je krajši romantični interludij na plati, v katerem glavno vlogo seveda prevzameta kitari. Romantičnost nadaljuje druga balada albuma – Cold. Glavno spremljavo vokalu tokrat prevzamejo klaviature, ki jih na vrhuncu komada podprejo kitare. Razneženost tokrat razbije Let This Go. Komad ubere nekakšno industrialno ritmiko, ki v času refrena poženšči clean vokal. My Heart Lied boste nekateri smatrali za tretjo balado cedejke, a se skozi minutažo razvije v prijeten komad, pri katerem ni pozibavanja. Zadnji izmed originalnih komadov albuma je A Day in My Life. Zopet trda ritmika, značilen vokal, značilna sestava – značilen FFDP komad. Najbolj morda izstopa refren, pri katerem bobni dodajo posebno noto. Zadnje mesto pa zaseda pesem, ki je nisem pričakovala na FFDP albumu. Priredba House of the Rising Sun (The Animals). FFDP so komadu dodali svoj pečat, malenkost so si drznili celo spremeniti besedilo. Celostno gledano pa priredba sploh ni slaba.
Volume 2 je tako rečeno klasičen FFDP izdelek, na katerem boste slišali klasične FFDP komade. Je definitivno vreden večkratnega poslušanja od njegovega predhodnika, zato mu le dalje priložnost.