Forlorn Path je ekstremna metal zasedba iz Amerike, ki je tekom svojega relativno kratkega petletnega delovanja od ustanovitve v letu 2008 doživela kar nekaj kadrovskih kot tudi glasbenih sprememb. V tem relativno kratkem obdobju pa je band kljub vsemu uspel proizvesti kar tri studijske izdelke, in sicer dva EP-ja ter celovečerec, ki bo osrednja tema tega pisanja. Man's Last Portrait je po besedah banda, ki danes diha in ustvarja kot trojica, povzetek najboljšega iz preteklosti z dodatkom aktualnih idej – tako na besedilni kot glasbeni ravni. In ker je bil band že v preteklosti zapisan različnim žanrom, od death metala, folka, jazza, noisea in black metala, smo pestri žanrski mešanici priča tudi na prvencu. Z njo pa tudi stoji in/ali pade album. V kolikor bi bil album v celoti kot nakazuje njegov začetek z Empire Of Decadence in Words Only Wind Can Speak, potem bi mi to bilo v veliko osebno zadovoljstvo in bi bila recenzija prenasičena s superlativi. A ker Man's Last Portrait ni samo melodični black metal z ravno pravo kombinacijo čudovitih melodij in surove agresivnosti, temveč je v veliki meri tudi melodični death metal in na trenutke le še »rock balada«, za moj okus vsebuje enostavno preveč prekinitev in sčasoma prične nekoliko dolgočasiti. K temu pripomore prav tako dejstvo, da album poleg dveh krajših instrumentalnih sestavlja osem pesmi, ki v povprečju štejejo okoli sedem minut.
Za vse ljubitelje slednjih zvrsti, če na tem mestu povsem izvzamem svoje lastno mnenje in objektivno pod drobnogled vzamem to, kar sestavlja osrednji del albuma, moram priznati, da je Forlorn Path uspel kar soliden plošček. Ljubitelji melodičnih, romantičnih in zasanjanih melodij, podkrepljenih s prav takšnim klavirjem/clean kitaro, bodo zagotovo prišli na svoj račun. Skupaj z dvoglasnimi kitarami se slika baročne lepotice, ki se v širokem črnem/belem/rdečem … krilu vrti v taktu nežnih zvokov, riše kar sam od sebe pred duševnim očesom poslušalca. Lepotica je seveda samo plod moje domišljije, saj se trojica iz Amerike na besedilni ravni posveča dosti bolj resnim temam sodobne realnosti, njen ples pa dostikrat prekine black- ali deathmetalski vihar, ki razdere trenutno razpoloženje in nato vzpostavi novega.
Kot negativno plat albuma pa bi izpostavil nekaj posamičnih trenutkov, ki so povsem »nemelodični«, že skorajda thrasherski in prekinjajo osrednje vzdušje. To je najbolj očitno pri predzadnji What Lies Beyond, ki postreže celo s ščepcem industrijskih zvokov in se konča s tiktakanjem ure. Poleg tega pa sem imel med poslušanjem tudi težave z ločevanjem komadov, saj posamezne melodije zvenijo zelo podobno. A ker so komadi dokaj dolgi, je možno, da bo ta okoliščina sčasoma povsem zbledela, ostala pa bo pestra kombinacija metalskih in nemetalskih žanrov.