Če spletna stran Encyclopaedia Metallum (a.k.a. Metal Arhivi) ne bi spadala med najbolj verodostojne vire informacij v zvezi z metal glasbo, potem ne bi verjel svojim očem. Po »le« trinajstih letih obstoja ima kanadska melodična metalcore, death, grind, noise zasedba Fuck The Facts za seboj že kar šestinšestdeset različnih izdaj. Od tega osem studijskih, Die Miserable, ki je izšel lani poleg še treh drugih izdelkov, je naslov zadnjega. Že skorajda nepregledno število izdaj proti pričakovanjem ni botrovalo slabi kakovosti recenziranega albuma, medtem ko vprašanje smotrnosti in uporabnosti tolikšnih izdaj (v primeru interesa) namenoma puščam odprto za burne debate na forumu ali v živo ob pivu.
Za Fuck The Facts sem prvič slišal med njihovo zadnjo evropsko turnejo, v okviru katere so se ustavili v mariborski Pekarni. Takrat so promovirali EP z naslovom Unnamed oziroma »EP brez naslova«, ki me je takoj prepričal v obisk koncerta. V sklopu »priprav na koncert« sem teh pet kratkih pesmi v domačem CD predvajalniku vrtel skorajda neštetokrat, medtem ko mi je preostali, poglavitnejši del njihove diskografije ostal neznanka. Kaj dosti se ni spremenilo niti po nakupu predzadnjih dveh studijskih albumov ter ene kompilacije. Metalcore komponenta je na teh izdajah (za moj okus) enostavno preveč prisotna. Zaradi skromnega poznavanja glasbene zgodovine banda tako ne morem govoriti o pozitivnem ali negativnem razvoju, temveč le o vtisih, ki so nastali na podlagi poslušanja Die Miserable.
In ti sploh niso slabi. Metalcore elementov je manj, kar pomeni več prostora za death metal. Toda s tem še zdaleč nismo blizu čistemu death metalu. Die Miserable od tega oddaljujejo prefinejna raba različnih melodičnih vložkov, številne menjave in prekinitve ritma, noise elementi ter vokali. Hm, vokali. Sem že omenil, da je na vokalih ženska? Sicer drobcena oseba, ki iz neznanih globin grla in pljuč na plano potegne nečloveške zvoke, ki pa tipičnemu death metal growlu niso ravno najbolj blizu. S tem sicer ni nič narobe, saj Fuck The Facts ne želijo biti »še en tipičen death metal band«, je pa omembe vredno.
Na lestvici osebnih favoritov bi izpostavil komad Cold Hearted, katerega kitare pri podajanju določenega riffa močno spominjajo na Morbid Angel, na komadu A Cowards Existence so odlično uporabljeni noise elementi, na zaključnem 95 je možno slišati naravni glas pevke, Census Blank pa predstavlja deathmetalski vrhunec albuma.
Za zaključek si lahko le zaželim, da bodo Fuck The Facts na aktualni spomladanski turneji, ki jo bodo zaključili 7. aprila z nastopom v Ljubljani, posvetili čim več pozornosti Die Miserable.