Gutalax so češki gore'n'roll band, ki je v preteklosti že trikrat obiskal Slovenijo. Prvič sem zanje slišal ravno med njihovim prvim nastopom pri nas, takrat jih je gostil Herman s svojo Metal Klavnico, v spomin pa so se mi vtisnili kot porno grind gore zasedba. Danes, po številnih poslušanjih tako prvega kot tudi drugega albuma, je vsebinsko od tega opisa ostal samo še »gore«. Gutalax namreč za razliko od poplave drugih bandov scene vsebinsko ne stavijo na različne sprevržene spolne prakse, temveč na fekalije:
»Gre za naravni proizvod, ki ga poznajo vsi. Mi smo naravni band brez političnih idej. Igramo samo za zabavo in upam, da se ob tem zabavajo tudi naši poslušalci.« (Maty, v intervjuju za Paranoid) Na drugi strani pa band tudi glasbeno nima veliko skupnega z ultra hitrimi in na blast beatih temelječimi brutal death metal somišljeniki. Sicer so brutalni, a drugače. Tako kot so tudi drugače umazani.
Danes bi Gutalax opisal z naslednjimi besedami: grindcore meets brutal polka rhythm metal. Ali še krajše: gore'n'roll, kakor pravi band na svojem Facebook profilu. Vse skupaj je seveda, kot je značilno za žanr, začinjeno z ustrezno mero humorja na temo fekalij in druge svinjarije, zaradi česar prdcev in drugih neestetskih zvokov na albumu ne manjka. Če je to vaš humor, so Gutalax vaš band.
Čara tega banda torej ne boste našli na njegovi idejni ravni, za moje pojme se nahaja na glasbeni. Sicer pa je peterica iz Češke daleč od tega, da bi bila kar koli posebnega na sceni. Njihov drugi album je veliko materiala povzel s svojega predhodnika, pa vendarle so srednje hitri polka ritmi – na drugem ploščku jih najdete v šestnajstih izvedbah – v kombinaciji z odpičenimi vokali in zapomljivimi kitarami ravno dovolj samosvoji in zanimivi, da se tu in tam kakšna pesem še rola po glavi, zatem ko je predvajalnik že zdavnaj odfrčal svoje.
Kljub podobnostim pa so se Gutalax tudi razvili dalje. Za razliko od prvega albuma je band tokrat veliko pozornosti namenil pestrosti vokalov, poleg tega pa je za svoje razmere postal celo za kanček bolj tehnično progresiven, zaradi česar Shit Happens ni samo še kar eno sranje, temveč dejansko album, ki se mu splača prisluhniti. Seveda pod pogojem, da znate iz slišanega opevanja dreka izluščiti bistvo ali pa tega povsem preslišati.