Z Glory To The Brave so Hammerfall pisali heavy metal zgodovino, z naslednikoma Legacy Of Kings in Renegade so si utrdili status med največjimi, a albuma po kvaliteti nikakor nista dosegla prvenca. Postali so preveč predvidljivi, kopirali sami sebe, na Renegade pa so mimo udarili tudi s produkcijo. A napake so zato, da se na njih učimo in to velja tudi za Hammerfall.
Na Crimson Thunder so se švedski heavy metal prvaki obrnili k najosnovnejši obliki heavy metala, k njihovim koreninam, vzornikom. Še več poudarka kot do sedaj so namenili kitarskim riffom, ki so zelo acceptovsko navdahnjeni. Ti so v kombinaciji z mogočnimi zborovskimi vložki v glasbo vnesli dodaten power in surovost ter s tem zamenjali že malo »happy« feeling. Najbolj je to opaziti pri perfektnih Riders Of The Storm, naslovni pesmi in Unforgiven Blade. No, brez njihove tipične hitre himne tudi tu ni šlo, a On The Edge Of Honour deluje veliko bolj sveže kot je bilo to primer na zadnjih dveh albumih. Na koncertih enostavno ne sme manjkati, kar velja tudi za energično Hearts On Fire z zelo zanimivo vokalno predstavo. Le-ta je kot celota verjetno njihova najboljša do sedaj; ne glede na mogočne zbore, glavne zasluge za to gre pripisati vse boljšemu Joacimu. Ostale pesmi imajo prav tako svoje kvalitete, nikakor pa ne smem pozabiti omeniti genialne Chastain priredbe Angel Of Mercy, in pa za njih nenavadno zelo epski instrumental In Memoriam. Tudi tokrat se niso ognili baladi, akustični Dreams Come True, ki pa ni tako »pocukrana« kot je bila Allways Will Be.
Za Hammerfall je bil Crimson Thunder težka preizkušnja, ki pa so jo opravili zelo dobro, bolje od pričakovanj. Težko reči, če je album boljši od prvenca, nedvomno pa je to njihov najbolj zrel album, ki jim mora biti osnova za naprej.

Matjaž