Ni ga dobrega death metala, ki ne bi imel povedati kaj proti veri. Če ne drugo, vsaj enkrat na plati boga ali njegovega sina pošlji v tri krasne, pa te bo že vsak antikrist sprejel z odprtimi rokami. Hatred poskrbijo za malo več kot le začasno preklinjanje, saj je praktično celotna plata namenjena temu, da se še bog začne križati.
Nizozemci s tem albumom predstavljajo svoj prvenec po dobrih osmih letih obstoja. Celoten album je kot mešanica nove in stare šole death metala. Za riffe same po sebi ne moremo povedati, da so kopije drugih bandov, je pa res, da ob poslušanju dajo tisti znani občutek »to sem pa že nekje slišal«. Nekateri hitrejši riffi spominjajo na zgodnja devetdeseta in na stare legende tega žanra, toda najverjetneje zaradi produkcije, ki je res precej 90's. Tisti bolj melodični deli zvenijo precej new age bližnjevzhodno, kar pa kljub opisu ni nič novega in presenetljivega. Vse skupaj zveni precej polno, kljub prisotnosti le ene kitare, ki tudi ni prav v ospredju, je pa odigrana precej pohvalno in raznoliko, kar v death metalu ne vidiš (slišiš) prav pogosto. Boben in bas sta praktično zalepljena eden na drugega, kar je spet ena izmed redkosti, saj igrata večino časa natančno kot kakšen starošolski funky dvojec. Čeprav dobrega growla res ni sposoben prikazati vsak metal mladiček, bom v tem primeru pohvale vseeno pustil malo v ozadju, saj še vedno manjka nekaj raznolikosti in razgibanosti. Besedila so me precej navdušila in to ne le zaradi (meni popolnoma ugajajoče) tematike, ampak je tudi sama sestava zelo primerna in izžareva tudi nekaj poetičnega vpliva.
Osem let so rabili, da so posneli plato in čakanje na ta plošček se je … splačalo? Sicer je res, da je plata vredna poslušanja in celo za prvenec še toliko bolj. Je pa tudi res, da ni nič posebnega in da na tem albumu nisem opazil nobene novosti ali momenta, ki bi me za tri sekunde spravil ob dih. Blasphemous Deliverance je nekaj povprečnega, kar bi si pa sicer upal dati v svojo naključno playlisto.

David