Po slabih dvajsetih letih delovanja je prejšnji mesec izšel morda zadnji studijski izdelek nemških veteranov pagan black metala, Hel. Dvojici, ki stoji za hladnim imenom nordijske boginje podzemlja, Valdru in Skaldirju, se je tokrat pridružil še brat slednjega, Hamar, ki je tudi poskrbel za naslovnico in dizajn ploščka.
Das Atmen der Erde je njihov do sedaj najbolj dodelan izdelek. Produkcijsko so vse njihove izdaje na nivoju, vendar so se tokrat še posebej potrudili pri vokalu. Besedila albuma Orloeg (1999) so se oklepala nordijske oziroma germanske mitologije, na njem so uglasbili celo Goethejevo pesem Erlkönig, glasba pa je močno spominjala na Bathory. Naslednja izdaja Falland Vörandi (2005) je prav tako spominjala na Bathory, medtem ko so s predzadnjo izdajo Tristheim (2007) ubrali drugačno pot in posneli povsem akustične pesmi. No, z zadnjo izdajo so se vrnili nazaj v metalske vode in zopet dokazali, da jim ne manjka idej. Das Atmen der Erde je doslej njihov najbolj samosvoj izdelek v večih pogledih.
Morda so album zastavili malce bolj komercialno, saj se na njem najde nekaj bolj »mehkih« pesmi kot na primer Von Reiter und Flutross, vendar z nekaterimi drugimi pesmimi ostajajo zvesti svojim začetkom. Ena takšnih, ki močno spominja na Falkenbach (obdobje Heralding), je Wanderer im Nebelmeer, analogija z naslovom najbolj znanega avtoportreta nemškega slikarja Casparja Davida Friedricha, Der Wanderer über dem Nebelmeer (1818), ki so si ga že poprej izposodili ameriški Wolves In The Throne Room. Še dve takšni pesmi in hkrati morda tudi višek albuma sta pesmi Jagdnacht, v kateri se instrumentalne melodije res zelo posrečeno skladajo z ritmom rahlo arhaično napisanega besedila, in Neun Gestade tiefer, v kateri pristni vokali skupaj s kitarami v refrenu ustvarijo zares mogočno vzdušje, ob katerem si človek ne more kaj, da ne bi zapel poleg.
Raznolikost med komadi je moč pripisati dejstvu, da je vsak član prispeval nekaj pesmi k celoti, največ seveda Skaldir, ki je tudi poskrbel za snemanje, produkcijo in mastering ploščka. Besedila sta v glavnem napisala Valdr in Hamar, vsebujejo več metaforike in se bolj osredotočajo na osebna čustva, ki se zrcalijo skozi naravo. Torej še ena vidna prvina nemške romantike iz 19. stoletja. Nordijske oziroma germanske mitologije se tekstovno oklepa le pesem Wyrd, ki govori o nespremenljivosti usode vsakega posameznika. Plošček odlikujejo tudi lahkotni in melodični kitarski riffi, ki skupaj s petjem poskrbijo za neobremenjeno poslušanje. Da ne bi dobro uro dolg plošček postal dolgočasen, so Hel (tako kot vedno) v svojo glasbo vkomponirali nekaj harsh vokala kot tudi govorjenja. Brez slednjih Hel preprosto ne bi bili Hel.
Ob prvem poslušanju morda nekaj pesmi neopazno mine, brez da bi pustile globlji vtis na poslušalca, vendar po nekajkratnem poslušanju postopoma vsaka razkrije svoj značaj in zgodbo v ozadju. Za konec se zadnja pesem Neun Gestade tiefer prične z umirjeno akustično kitaro in po približno enajstih spevnih in razgibanih minutah zaključi s še bolj umirjenim klavirskim delom. In šele takrat se zaveš, da je albuma zares konec. In si ga v celoti predvajaš še vsaj enkrat.