Jon Schaffer se je po prvem albumu s Timom Owensom, Glorius Burden, lotil že dolgo napovedanega koncepta Something Wicked, ki se ga je z istoimensko trilogijo prvič dotaknil na albumu Something Wicked This Way Comes. Svoje najbolj ambiciozno zastavljene in kompleksne stvaritve do sedaj se je lotil v dveh delih, prvega pa naslovil s Framing Armageddon. Prav z leta 1998 izdano mojstrovino so Iced Earth na veliko stopili med največje svetovne heavy metal bande, Jon pa se je z njo učvrtstil med največjimi metal skladatelji. Ob napovedi koncepta Something Wicked in Jonovem entuziazmu pred izidom albuma marsikateri Iced Earth fan zaradi misli na njihovo morebitno največjo stvaritev dalj časa ni imel mirnega spanca. Tega pa verjetno ne bo imel tudi po izidu albuma.
Če so Iced Earth v preteklosti z albumi kot Something Wicked This Way Comes, Dark Saga, Burnt Offerings poslušalca že s prvim kontaktom dobesedno odpihnili, v primeru Framing Armageddon temu ne bo tako. Album je za kaj takega zasnovan prezahtevno, na njem pa prevladujejo epsko zastavljene skladbe počasnejšega tempa z nemalo introv in malo značilnih Iced Earth hitov, ki udarijo na prvo. Framing Armageddon je album, ki zahteva čas, potrebno se mu je posvetiti, da zleze pod kožo. Skladbe na albumu nimajo intenzivnosti in vrhunskosti trilogije skladb z albuma Something Wicked in kot kompozicijska celota ne dosežejo trilogije Gettysburg (1863). V določenih delih ima potencial prave mojstrovine, na določenih pa se v vsej svoji epskosti in pompoznosti (predvsem v prvem delu) nekako ne razvije, kot bi se lahko; manjka ali intenzivnosti ali dramatičnosti ali udarnosti (kar je bil v preteklosti primer pri daljših epih; trilogiji Something Wicked ali Dante’s Inferno). Seveda je Matthew Barlow še pogrešan s strani mnogih, a njega ni več, Tim pa je tu opravil več kot fantastično delo; material mu je pisan na kožo, Jon ga je izkoristil maksimalno.
Celoten koncept obeh albumov bo “science fiction freak” Jon ga je gotovo izpeljal mojstrsko, vseeno pa fane v prvi vrsti zanima glasba in ne zgodba. Framing Armageddon je delo, ki potrebuje čas, da se odkrije njegovo odličnost, ne pa vrhunskosti. A mnenja se bodo tu kresala kot še nikoli; tako glede albuma samega kot skladb znotraj njega.

Matjaž