Za ženin rojstni dan sem tudi jaz dobil darilo. Ihsahn je po malce daljšemu premoru skoraj treh let (leta 2020 je izdal dva EP-ja Telemark in Pharos) na zame najlepši dan leta poslal nov kratek, a sladek EP, ki nosi ime kar po studiu, kjer je bil posnet – Fascination Street Studios. Učenjaki bi lahko razpravljali o tem, ali je Fascination Street Sessions zadnji del trilogije, ki doda zadnji kos sestavljanki, ki bi kot celota lahko tvorila uradni studijski album. Še vedno je namreč aktualen Ámr, ki je luč sveta ugledal davnega 2018.

Ihsahn ima posebno mesto v mojem srcu. Kot goreč vernik mogočnih Emperor vedno z zanimanjem poslušam, kaj ima Ihsahn za ponuditi. Ihsahn je zame norveški odgovor na Mikaela Åkerfeldta iz tabora Opeth. Hecna, kot se sliši primerjava, a popolnoma na mestu: oba se ne ozirata na voljo ljudstva, si drzneta prečkati meje zapovedanih pravil komponiranja metala in naravno združujeta milino z agresijo.

Tokrat na pladnju Ihsahn ponuja tri progressive metal pesmi mešanja lepote s temo v stilu Opeth v letih 1998–2007. Vsaka pesem poudarja različne komponente progresivnega metala – klaviature, kitara, vokalna dostava. Kot ste verjetno vajeni recenzij Ihsahna, bom ponovil mantro: ne pričakujte Emperor, ne boste ga našli dosti. Je pa zato slišati mešanico progresivnih elementov in za ščepec soli zaščitnega black/death elementa. Zgodba se začne s pesmijo The Observer, s tipičnim prog riffom, ki mi je ob prvem poslušanju v spomin priklical nekaj, kar spominja na Opeth – masten riff srednjega tempa v spremljavi dvojnega bas bobna in v ozadju klaviatura. Zvok bi zlahka umestil v koncept albuma Ghost Reveries. Po uvodnem riffu namreč sledi akustičen nežen del s tipičnim åkerfeldskim vokalom. Iskreno, tudi Soen sem slišal v umirjenem delu, predvsem njihov debitantski album Cognitive bi bil dobra referenca.

Contorted Monuments mi je takoj pred oči naslikal Jona Nödtveidta, pevca prerano upokojenih inovatorjev Dissection. Prav neverjetno se mi je zdelo, kako popolno se zliva z albumom Reinkaos. Če bi moral izbrati le eno pesem, bi se odločil za Dark Mother Divine. Kaj pravite? Kljub tršemu zvoku v primerjavi z The Observer ima pesem svojo osebnost – težko bi trdil, da sta pesmi podobni oziroma enaki.

Zgodba se zaključi s priredbo pesmi Dom Andra, ki si jo je Ihsahn sposodil od banda Kent. Pri priredbi je sodeloval Jonas Renkse iz Katatonie. Za razliko od sorojencev je slišati, da je pesem izvenserijska. Od vseh je najbolj čista, radiu prijazna in brez duha ali sluha o growl vokalih. Metalski elitist bi ob poslušanju te pesmi zlahka Ihsahna označil za pozerja, ki je izdal tr00 kvlt tradicijo. Pesem ima bolj poskočen ton, ki bi ironično dobro sedel v Porcupine Tree katalog, nekje med albumoma In Absinthia ali Deadwing.

Res ne bi rad napisal eseja o manj kot petnajstminutnem izdelku, zato naj govori glasba zase. Tudi žena pravi, da je zanjo petnajst minut več kot dovolj!