In Flames so band, ki res ne bi potreboval predstavitve, pa vendar … repetita iuvant. Kot številni metal bandi tudi In Flames izvirajo iz domovine vikingov in mesnih kroglic, Švedske, poznani pa so predvsem zaradi zelo dinamičnega spreminjanja lastnega glasbenega sloga. Sicer se trdno oklepajo melodičnega death metala, kar je stalnica, razlikujejo se nato bodisi v tematiki besedil bodisi v barvi zvoka oziroma uporabljenih tehnikah. Nekako je njihov stil nekakšne vrste death metal, ki naj bi bil dostopnejši v primerjavi z ekstremnimi in brutalnimi vidiki tradicionalnega death metala, ki jih nekateri poslušalci težje prenašajo. Njihovi albumi iz sredine do konca devetdesetih let, kot sta The Jester Race in Whoracle, veljajo za klasike. Označujejo jih zapletene kitarske melodije in growl vokali, ki so občasno uravnoteženi s čistim petjem. Sčasoma je zasedba začela vključevati vse več čistih vokalov (nikoli ne naredi tega metalcem) in groovy riffov, kar je odbilo nekatere oboževalce, ki so menili, da so In Flames prodali svoje ideale. Takim namenjam dobrodošlico nazaj v skupino sledilcev banda, saj je Forgone, torej že štirinajsti album, pravi album za vas.

Na najnovejšem albumu In Flames ponujajo nostalgičen, a hkrati sodoben pristop k svojemu značilnemu melodičnemu death metalu. Uvodna skladba s svojim harmoničnim, akustičnim uvodom takoj ustvari atmosfero, ki se sklicuje na zgodnje dni skupine (vleče se analogija z The Jester Race), hkrati pa prikazuje njihovo rast in razvoj v obdobju po devetdesetih. Skupina se na celotnem albumu igra z velikimi, čistimi refreni in groovy riffi, ki dodajo sodobno noto klasičnemu zvoku. To je tisti sodobnejši del, v katerem bi nekateri, bolj konservativni poslušalci, morda našli elemente, ki so v nasprotju s tradicionalnim melodic death metal zvokom In Flames. State of Slow Decay, za katero je bil že pred časom izdan videospot in ki nastopi takoj po uvodu, jasno pokaže, da energije na albumu ne bo manjkalo. Ta se ohranja predvsem v prvi polovici albuma, drugi del pa vsebuje nekaj manj energičnih komadov, kot je na primer Pure Light of Mind. Lahko bi sem dali še skladbo z vabljivim naslovom A Dialogue in B Flat Minor, ki ji kar manjka dinamike in se nekoliko vleče, ravno tako pa se precej oddalji od klasičnih potez banda. V splošnem pa je, razen par izjem, nostalgičen povratek h koreninam opazen skozi celoten album. Kljub temu ima Forgone tudi številne opomnike, da nismo več v devetdesetih. Piše se leto 2023, čisti refreni in riffi, ki se včasih ne ujemajo s klasičnim melodičnim zvokom skupine, to dejstvo se ravno tako ohranja skozi celoten album. Čutiti je tudi prispevek kitarista Chrisa Brodericka (Jag Panzer, Megadeth, Act of Defiance), ki se je In Flames pridružil v sklopu lanske turneje. Nadčloveške solaže in sveže ideje, kakršnih na preteklih albumih pri solažah ni, nosijo tudi njegov pečat.

Gledano v celoti je Forgone zelo dobrodošel povratek forme priljubljenih švedskih melodičnih metalcev. Kljub manjšim pomanjkljivostim uspe album najti solidno ravnovesje med koreninami banda in zahtevami sodobne metalske scene. Album prikazuje rast in evolucijo skupine, hkrati pa eksperimentira z velikimi, čistimi refreni in »groovy« riffi, ki dodajo sodobno noto klasičnemu zvoku. Zvok je torej že usmerjen v prihodnost, vendar ne manjka spoštovanja svoje lastne dediščine, ki je ostala pozabljena vse do danes. Forgone je tako pravo veselje za nove in stare oboževalce banda.