Victor Griffin, nekdanji (in najbolj znameniti) kitarski mojster legendarnih ameriških Pentagram (obstaja tudi prav tako legendarna čilenska varianta banda z istim imenom) zažiga preteklost in sredi pentagrama kriči svoje ime, ko se pogreza v grob. Grob, iz katerega vstaja močnejši kot kadarkoli. Bobby Liebling in njegovi neredni glasbeni obhodi so bili velikokrat klasificirani z oznako doom in njegov osebni, ponavljajoči se doom je doprinesel k odhodu Griffina, ki je z glasbo na Last Rites ponovno slavil, in kdo ve, kaj bi sledilo, če se stvar ne bi (ponovno, že tretjič) končala.
Victor meša blues na heavy način kot le malokdo. Naravni talent za kompozicijo daje naraven potek komadov. Vse je na mestu, vidno pa je Griffinovo odraščanje z mnogimi bandi iz šestdesetih, ki zares kažejo zobe. Ritmična podlaga izključno basa in bobnov (brez dodatne kitare itd.) je okleščena in ravno ta okleščenost daje prostor Hammondu, ki pokriva preostali del zvočne sheme (ob dodatni kitari bi vse skupaj zvenelo preveč »gosto«). Nekaj komadov je z že slišane Griffinove solo plošče iz leta 2004, a nič za to; le-ta je bila tako spregledana, da si komadi zaslužijo umestitev na izdelek, ki bo dostojno promoviran. Vmešane je veliko Pentagramove preteklosti, nekaj Trouble elementov, sem in tja pa se pojavi tudi kak Wino vokalni približek, ki spomni na dobre čase St. Vitus. Vse skupaj je zmešano s primesjo Iommi/Hendrix solaž, ki skozi duh bluesa puhajo ogenj in ta izdelek uvrščajo visoko na lestvico letošnjih izdelkov s pripisom »zelo priporočljivo«.