Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

4. 6. 2021
Iz ropotarnice: Apollo Ra - Ra Pariah
samozaložba, 1989

2021 živimo v svetu hitrega tempa. Tehnologije, ki so bile dve leti nazaj špica, so danes zastarele, določeni trendi se menjujejo hitreje kot večina uspe slediti, moderni telefoni so potrošna roba … Glasbeni trendi, predvsem v rock in metal glasbi, pa so postali skoraj stalnica, menjave okusov se dogajajo skoraj nedojemljivo počasi. Osemdeseta pa so bila v tem pogledu povsem drugačna; stacionarni telefoni Fitipaldi so bili v rabi tako leta 1981 kot leta 1989, Yugo je ostajal praktično isti, glasbeni trendi pa so se, še posebej v rocku in metalu, menjali hitreje kot je marsikdo dojemal. Če smo imeli na začetku 80. ostanke punka in Black Sabbath, so ob koncu desetletja z glavami migali na zametke death metala, na MTV-ju je kraljeval glam metal, v ozadju pa so flanelo že dvigovali grungerji. Med eno in drugo ero pa je bilo še kup trendov, za koriščenje katerih si moral biti ob pravem času na pravem mestu. To je na področju progresivnega power metala uspelo Queensryche, Apollo Ra, ki pa so na sceno s podobnim zvokom prispeli le nekaj let kasneje, pa so ostali skriti v breznu metalske pozabe. Četudi je njihova edina prava sled, demo/album Ra Pariah prava poslastica za ljubitelje konzumentov tovrstnih kovinskih slaščic.

Apollo Ra je skupina iz Marylanda, ki je nastala leta 1984 in je na papirju aktivna še danes, čeprav so edina fizična izdelka na plano spravili leta 1989, oboje v obliki dveh demov na kasetah, od teh ima druga, že v originalu naslovljena Ra Pariah, v krogih ljubiteljev ameriškega power metala kultni status. In nikakor zaman. Ra Pariah je namreč po vseh karakteristikah, tako zvočni kot po dolžini trajanja, polnokrven album, ki bi ob drugačnih okoliščinah (do tja še pridemo) danes ponosno stal ob boku prvim ploščam Crimson Glory, Queensryche, Savatage, Fates Warning in preostalim junakom ameriškega power metala. Plošča se začne z mističnim clean introm skladbe Crimson Streets, ki ga s precej nežnim vokalom nadgradi fenomenalni vokalist Daniel John Miller. Skladba v startu zadiši po klasiki Bloodstreets skupine Riot, ampak to samo v prvi minuti, kajti nežno melanholijo surovo raztrga kot britev oster kitarski riff, Danielov prej nežni vokal pa se spremeni v demonsko plezanje po ekstremno visokih delih vokalnega registra. To je pravzaprav tudi okostje albuma: ostro kitarsko riffanje, podprto z melodičnimi solažami in vrhunskimi vokalnimi vložki. Vendar Apollo Ra predvidljivost komadov pogosto pretrgajo z ostrimi spremembami tako ritma kot riffovske melodike in s tem dodajo elemente progresivnega metala v svojo zmes. To je obenem tudi točka največje kritike samega albuma, kajti ti proggy vložki nekajkrat podrejo samo strukturo skladbe in izpadejo sami sebi namen, ne dodajo pa dodatne širine kakovosti; morda je to še najbolj očitno v zaključku skladbe Crimson Streets.

Obenem se na albumu znajde tudi nekaj skorajda radijsko melodičnih komadov, najbolj očiten primer je skladba Out of the Night, ki pa jo od radijskih vzgibov odvrnejo dobesedno stratosferski kriki Smitha v sicer zelo spevnem refrenu. Vrhunec albuma pa vsekakor predstavlja naslovna skladba, obenem tudi najbolj znan komad samega banda. Ra Pariah je primerno izbran kot fokalna točka plošče, saj perfektno zlije vse močne točke same skupine, tako da zasijejo tako vokalna moč Daniela Johna Millerja kot tudi komponistične in izvajalske sposobnosti kitarista Billa Keowna, sama pesem pa je obogatena s preprosto, a odlično delujočo klaviatursko linijo, ki nevsiljivo doda element mističnosti že tako odlični skladbi. Album sam pravzaprav nima slabega trenutka, vse skladbe so vredne večkratnega vrtenja, pa naj si gre za trešersko nasršeno Bane of the Black Sword, v tempu počasnejšo March of Fire ali odlično nabrito himno To be Hero.

Pod črto je Apollo Ra zvočno odličen dosežek, a dosežen ob napačnem času na napačnem kraju. Ameriški metalski okusi so se leta 1989 že nagibali k ekstremnejšim zvokom, melodični power metal pa je postajal vse bolj zastarel. Tudi Baltimore, mesto, iz katerega je band deloval, ni slovel kot kakšna metalska meka, posledično pa je bilo tja težko preusmeriti pozornost založb ali managerjev, ki bi skupino popeljali stopnico ali več njih više. Apollo Ra so tako ostali dragulj, izgubljen v času in širjavah večno spremenljive metalske pokrajine, album, za katerega se zdi, da ga vsakih nekaj let odkrije neka nova indie založba in izda na novo, čeprav ni dodati ničesar novega. Pa vendar je vsaka taka izdaja po svoje dragocena, saj ohranja možnost ohranitve čistokrvne metalske briljance za prihodnje generacije.

SORODNE VSEBINE:
6. 1. 2023Iz ropotarnice: EverEve - Regret / Recenzije
5. 8. 2022Iz ropotarnice: Kreator - Renewal / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj