Osemdeseta so v marsičem pomenila vrhunec heavy metal glasbe, obenem pa tudi njeno pogosto pretirano komercializacijo. Številni bandi so svojo heavy špuro držali brez kompromisov (glej Iron Maiden, Tygers of Pan Tang, Riot), drugi so mehčanju zvoka podlegli delno (glej Saxon, Judas Priest), nekateri pa so ob vonju zelencev in vabljivih dekoltejih svoje heavy nastavke povsem opustili in se predali hedonističnemu uživanju superzvezdništva osemdesetih. Med slednje lahko brez pardona uvrstimo Def Leppard, ki so si s tretjo ploščo Pyromania leta 1983 podredili svet komercialno obarvanega hard rocka. A zgolj nekaj let pred tem o kakih klaviaturah, sladkih baladah in megalomanskih turnejah ni bilo ne duha ne sluha. Leta 1980 je tako izšlo danes pogosto pozabljeno, a vseeno ključno delo gibanja New wave of british heavy metal (NWOBH), On Through The Night. Pa poglejmo, kako se plata drži več kot 40 let po izidu!

Nastanek Def Leppard je vezan na industrijsko območje Sheffielda, kjer sta v tovarni že kot najstnika delala kitarist Pete Willis in tedaj še nadebudni kitarist Joe Elliot, ki ga je Pete zvabil v svoj band, ki se je tedaj imenoval Atomic Mass. Ime so kmalu spremenili, Joe pa se je preselil pred mikrofon, na kitari pa se je skupini pridružil odlični Steve Clark. Po še nekaj rošadah je bil band pripravljen, že s prvim EPjem pa so vzbudili zanimanje založb in publike, ki se je z izdajo On Through The Night le okrepilo. Ploščo, ki jo recenziram, odpre odlična Rock Brigade, ki takoj pokaže, kam leopard taco moli. Komad namreč ob preprostem ritmu in naivnem besedilu odlikujejo odlični večglasni refreni, ki bodo v prihodnjih letih postali zaščitni znak zasedbe ter ostri riffi, ki jih je dvojec Willis/Clark posadil skozi celotno ploščo. Želje in cilje skupine po uspehu preko Luže pokaže že naslov druge skladbe, Hello America, ki se s to frazo tudi začne, nakar nas čaka še en »lušten« zgodnjemetalski štikl s singalong refrenom. Na tem mestu je treba omeniti, da so Leppardi na začetku kariere daleč od soničnih presežkov, ki so krasili njihova zlata leta; plošča je v produkcijskem smislu zvesta vsem primerljivim ploščam prvega vala NWOBHja, zvok je torej precej tanek in enodimenzionalen, a ima kot tak povsem svoj šarm, ki do izraza pride predvsem v gramofonski različici. Sledi razgiban štikl s pomenljivim naslovom Sorrow is a Woman, ki v poslušalca udari z močnim introm, kitica zadeve umiri, dokler se zasedba spet zvočno ne razbesni v refrenu. Čistokrvna doza heavy metala nas čaka tudi v komadi It Could Be You, ki predvsem v kitici drži kot struna napet ritem, vse skupaj pa z odlično vokalno predstavo nadgradi Joe Elliot, ki nakazuje, da se razvija v enega prvih grl osemdesetih. Sattelite je še en tipičen štikl za band in obdobje, obenem pa deluje nekoliko fillersko z lenim refrenom »ou yeah«, verjetno je ta skladba še najbližje temu, kar bi lahko označili za filler na albumu, še najbolj ga rešuje še en odličen kitarski solo. Sledi najboljši del plošče z mističnim When The Walls Come Tumblin Down in kot britev ostrima Wasted in Rocks Off, komadoma, ki ju je Def Leppard do konca napolnil tako z riffi kot s hooki in v celoti kazal svoj potencial za prihodnost. V podobni maniri, s predvsem kitarskimi presežki, sledita tudi naslednji dve skladbi, It Don't Matter in Answer To The Master, ploščo On Throught The Night pa zaključi mistični ep Overture, ki se ga v začetku osemdesteih nebi sramovali niti kakšni Virgin Steele ali Manilla Road.

Metalska Def Leppard plata? Da. Def Leppard brez balad in cukraste navlake? Da! Začetki tega banda so neizpodbitno metalski in plošča On Through The Night ima, nenazadnje tudi zaradi superkul naslovnice tovornjaka z naloženo gigantsko kitaro, zasluženo zagotovljeno večno mesto na oltarju novega vala britanskega heavy metala. Če ne verjamete, vprašajte fante iz Slayer, ki so jih na začetku osemdesetih očitno posnemali tako v glasbenem kot tudi v image smislu. On Through The Night ljubitelju klasičnega metala tudi 42 let po izidu privabi nasmeh na usta in tako bo ostalo, ne glede na to, kaj si kdo misli o nadaljevanju njihove kariere.