RECENZIJE

10. 3. 2023
Iz ropotarnice: Diabolique - Wedding the Grotesque
Black Sun Records, 1997

Nekje v času po izdaji monumentalne The Angel and the Dark River starost gothic dooma My Dying Bride, ko se je gothic doom otresel dela svojih kanonov, so tudi druge skupine, ki so ustvarjale v tem podžanru, pokazale, da ni le epic doom tisti, ki mu je dovoljeno uporabljati čiste vokale za ustvarjanje doom serotonina oziroma zadovoljstva v doomerskih občutenjih. Ponosno in mogočno so na to pot (vsaj s prvima dvema ploščama) zakorakali Švedi Diabolique – skupina, katere član je Kristian Våhlin. Ob tem imenu morajo številnim ljubiteljem (black in doom) metala zastriči ušesa, saj gre za gospoda, ki na naši sceni sliši na umetniško ime Necrolord in je stvaritelj vrste kultnih naslovnic metalskih plošč, kot so Storm of the Light's Bane od Dissection, In the Nightside Eclipse od Emperor,  Massive Killing Capacity od Dismember, Sumerian Cry ter Clouds od Tiamat, Lepaca Kliffoth od Therion, Blood on Ice od Bathory ter številnih drugih. In če je pri slednjih izkazal svoje mojstrstvo kot risar, je pri Diabolique pokazal svoje mojstrstvo kot vokalist. No, seveda tudi pri recenzirani plošči ni šlo, ne da bi na njej pustil svoj vizualni pečat. CD-jeva knjižica z besedili pesmi je risarsko tako dodelana, da bi bilo mogoče vsako od notranjih slik razrezati na tri do pet kosov in bi lahko vsak od slednjih, ustrezno oblikovan, predstavljal novo lepo naslovnico plošče.

Uvodna pesem Dark Man se za gothic doom začne precej hitro. Zvok je zelo dober in v prvem trenutku so v ospredju relativno hitre kitarske solaže, ki ob zamolklih bobnih s svojo ostrino ustvarjajo občutek mrcvarjena mesa oziroma telesa. Nasploh je zvok kitar v pesmi težek in agresiven, medtem ko klaviature vsej tej teži dodajo še dimenzijo ne ravno gotske, marveč baročne mračnosti. Pesem se sicer upočasni za nekaj časa in takrat zateglo zveneče kitare ustvarijo občutek obupa in brezizhodnosti. V tem delu udari še glavni adut skupine pri ustvarjanju prekrasnega, vendar zelo težkega gothic dooma – počasen in globok Kristianov vokal, ki nastopa tako v obliki petja kot tudi recitacije. K njegovi markantnosti verjetno precej pridoda njegov odmev. Vokal poslušalčevo pozornost toliko preusmeri nase, da ga hkrati prisili, da po krivici glasbo, ki je tehnično in kompozicijsko (v gabaritih podžanra) na nivoju magistralnosti, potisne v ozadje fokusa zaznav. Ko se poslušalec tega zave in se odlepi od njega, ugotovi, da se slednji neverjetno krasno meša oziroma povezuje z igranjem prav vseh drugih glasbil, naj se jih posluša posamično ali skupaj. Besedilo je gotsko mračno in strašljivo ter se odlično »zlaga« s samo glasbo. Na srečo se v pesmi takrat, ko v njej ni petja, igranje glasbil predstavi v taki perfekciji, da se pokaže kot vokalu povsem enakovreden gradnik te gothic doom odličnosti.

Shaven Angel Forms zveni kot mračno erotična izštevanka, ki se prične s počasnejšim solom bas kitare ob igranju činel, ki se mu pridružijo še ponovno zategnjeni zvoki električne kitare. Vokal v obliki recitacije najprej sledi ritmu bobnov in psihedeličnim zvokom kitare, potem pa se v refrenskem delu preobrazi v strašljivo globoko petje ob zvoku kitar in klaviatur. Igranje kitar in bobnov zveni močno in mogočno. Pesem se konča kot kontrast mračnemu opevanju osvobajanja ženskega telesa v spolnosti od konservativnih družbenih tabujev, s posnetkom pridige, ki časti omejeno in edino zveličavno »resnico« vere v boga kot odgovora in rešitve za vse težave človeka in človeštva.

Sledi Blood of Summer, po moji presoji najboljša pesem na plošči. Občutke, ki jih žarči, je precej težko opisati, saj vsak poslušalec oziroma poslušalka glasbo doživlja na svoj način. Meni daje pesem občutke prestavljanja meja vzdržnosti duševno-čustvenega trpljenja do ekstremov. Začne se z (za doom) udarnim igranjem kitar in je precej dinamična in kompozicisjko raznolika. Njeni različni instrumentalni deli do vključitve petja dvigujejo napetost, tako da pesem že skoraj na začetku doseže (za doom metal) že kar »preveč« hitrosti. Za tak občutek gre največ zaslug odlično slišnemu igranju kitar in bobnov, ki žagajo, bobnijo, režejo in drobijo. Počasen in globok vokal se s tem »doom tornadom« odlično poveže v ustvarjanje občutka duševnega mučenja, maličenja in trpinčenja. Odmevajoče zapet refren daje kompozicijski maestralnosti le še piko na i. In ne glede na to, da je pesem besedilno precej dolga, poslušalec oziroma poslušalka zaradi njene dinamičnosti in dramatičnosti tega sploh ne zazna. Igranje zgolj bobnov in klaviatur z recitalom s čistim globokim vokalom zavije vso to doom intenzivnost v tančico črne gotskosti. V ta del pesmi se igranje kitar vključi na nek zanimiv in meni redko slišen odmevajoč način. Pesem se nato preko intenzivnejše vključitve kitar vrne nazaj v svojo strugo trpinčenja in maličenja. Večkrat ponavljajoče se zapeti odmevajoči refren kot opomnik na občutke trpljenja in mučenja, ki jih poustvarja pesem, napove njen konec. V bistvu gre na nivoju ustvarjanja nasilnosti občutenj že kar za »brutal« doom metal.

Pri Sacrificial Highway težke in bobneče žagajoče kitare skupaj z lead kitarami v funkciji predvodnikov melodij ustvarijo strašljivo vzdušje, h kateremu na vibracije spominjajoči zvoki klaviatur pridodajo nadstavbo tesnobnosti. K razraščanju občutka, da želi pesem v osnovi ustvariti podobo rastoče in plazeče se tesnobe, ponovno odločilno prispevajo precej intenzivno in hitro igranje glasbil, predvsem kitar in bobnov, kot tudi ton glasu ter dinamika petja. Suh in hropeč vokal na koncu zaradi svoje nepričakovanosti v vsej tej zaradi dinamike glasbe tresoči se tesnobnosti pridoda pesmi še pridih grozljivosti. Zelo umetelno zloženo!

Pri The Unchaste Bittersweet intenzivno bobnanje ter žaganje kitar na začetku delujeta kot glasbena antiteza počasnemu in zamorjenemu globokemu čistemu vokalu; vendar le, dokler se nekako ne zgodi njihova spojitev – kot pri spolnem aktu. Slednja ob stiku z melodijami klaviatur upodobi občutek dekadence osebne osvoboditve skozi spolnost. Mračnost tematske gotike pridobi konkretno doomovsko mesenost. Pesem je močno mračno moško klicanje oziroma vabilo ženskam v spolno skušnjavo. Odlično zamišljeno in odigrano: mogočno, mračno in še vedno doomovsko.

V Sorrows Piercing Art igranje bas kitare ponovno stopi iz sence prevlade bobnov, klaviatur in kitar. Gre za mračen in strašljiv klic ženski v prispodobi svečenice kot mediju mesene osvoboditve duše in telesa. To osvoboditev naj bi na glasbenem nivoju uprizarjali na eni strani zvoki glasov, ki nekoliko spominjajo na gregorijansko petje, ter na drugi petje z moškim glasom ob hkratnem grgranju ob davljenju oziroma pohajanju sape.

Pri The Smiling Black igranje kitar in bobnov ob spremljavi glasov iz ozadja upodobijo občutek tesnobe ob počasnem padanju v praznino. Besedilo, deloma recitirano in deloma zapeto, da občutku padanja novo dimenzijo, saj pokaže, da gre v resnici za občutek  posameznikovega duševnega prostega pada v praznino. Čeravno pri prejšnjih pesmih na plošči večkrat nakazana pride pri tej pesmi najbolj eksplicitno do izraza odličnost glasbenega ustvarjanja v obliki mojstrske rabe kitarskih solaž za krepitev mogočnosti doomovskih čustev. Kitare divje in nasilno jočejo, vokali trpijo, klaviature žalujejo in bobni bijejo ter teptajo.

Beggar Whipped in Wine je počasna pesem, ki vrta v zidove kreposti konservativnih in puritanskih moralno-etičnih oklepov, ki jih je družba nekdaj nadevala ženskam na področju doživljanja svojega telesa ter poželenja. Išče nezaščitena mesta in penetrira v podzavest z namenom osvoboditve žensk teh spon in spodbujanju uživanja v pristnosti svojih želja, hotenj in strasti. Pri predstavljanju tistega, kar so nekdaj krivično imenovali za skušnjavo s pravim imenom svoboda, so Diabolique še nekoliko bolj neposredni od My Dying Bride. Ženska recitacija čisto na koncu pesmi prikaže, da je bil klic k osvoboditvi uspešen.

Zadnja pesem na plošči The Diabolique je tudi najdaljša. Ker zveni kot počasen obreden nagovor božanstva, me po sporočilnosti nekoliko spominja na klasiko Morbid Angel God of Emptiness, kar je vsekakor nekaj dobrega. Pesem povezuje tudi odlična glasbena tehničnost. Po vsem težkem doomu, ki ga plošča ponuja, nam ta pesem ne da neke odrešitve ali duševnega olajšanja kot katarze, marveč s težo še bolj pritisne k tlom in v temo. Če imate radi poletja, vas ponavljanje zadnjega verza »The black earth where summers die« potolče do konca. Tako plošča pokaže še eno lastnost doomovske ortodoksije, in sicer odličnost doomovske zahtevnosti in napora (v pozitivnem pomenu besede) do konca.  

Interpretacija konceptov in idej na plošči kaže zelo pomembno lastnost tega metalskega podžanra. Namreč, da je tudi pri doomu mogoče izstopiti iz v kamen žalosti in trpljenja vklesanih kanonov in kljub temu sporočilo dooma širiti naprej, v še lepši in zanimivejši obliki. Popolno! Opozarjam, da gre sicer za prekrasen, ušesom všečen in tehnično zanimiv gothic doom, ki je hkrati zelo zahteven in terja precej poslušalske kondicije ter vzdržljivosti na doom progah. Priporočam vsem ljubiteljem gothic dooma, ki so plošči in njenim strukturam pripravljeni nameniti ne le čas, ampak tudi pozornost in čuječnost. Da se ta črna roža razcveti v svojem krasu popolnosti vsega, se morajo ušesa ustrezno ogreti.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj
26. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija