Monaška enočlanska zasedba Godkiller ni obstajala dolgo, toda po drugi strani je v svojih dobrih sedmih letih obstoja doživela številne glasbene spremembe oziroma transformacije. Zasedbo je leta 1993 ustanovil multiinstrumentalist in edini ustanovni član Duke Satanaël, in sicer sprva zato, da bi se posvetil ustvarjanju death metala. V tem duhu je nastal leta 1994 prvi demo posnetek z naslovom Ad Majorem Satanae Gloriam, a Duke že takrat ni znal skrivati svojega koketiranja z black metalom, zaradi česar je omenjeni demo izpadel močno blackish obarvan.

Žanrsko povsem nedvoumen pa je že bil bandov drugi demo The Warlord iz leta 1995, ki je v duhu tistega časa zvenel surovo, a hkrati bil zelo melodičen in osnovan na dungeon synth klaviaturah. In s tem so bili položeni tapravi temelji za izdajo, ki je sledila, in sicer EP z naslovom The Rebirth of the Middle Ages. Da sta obe izdaji dejansko povezani, o tem priča tudi komad Path to the Unholy Frozen Empire, ki se pojavi na obeh izdajah, le v različnih oblikah.

Leta 1996 je torej Duke izdal recenzirani EP, ki je z leti prerasel v pravo klasiko. Na besedilni ravni gre pri tem EP-ju za konceptualno stvaritev, ki se ukvarja – kot pove že sam naslov ploščka – s srednjim vekom, natančneje s prevladujočimi protikrščanskimi temami in celostnim konceptom boja med dobrim in zlom. To že na prvi pogled tudi izražajo naslovi posameznih komadov, ki sami po sebi pripovedujejo zgodbo o bitki:

(Introduction to the Middle Ages) Hymn for the Black Knights (instrumental)

(Preparing for the Final Battle) From the Castle in the Fog

(On the Way to the Battlefield) Path to the Unholy Frozen Empire

(The Final Battle) Blood on My Swordblade

(The Triumph) The Neverending Reign of the Black Knights

Nič manj zgovorna pa ni naslovnica, na kateri je upodobljen zaraščen srednjeveški grad, ki dejansko ne dopušča nobenih drugih asociacij, povezanih s srednjim vekom. Duke je pri sicer povsem črni knjižici, ki jo tudi lahko razumemo kot simbol mračnosti izbrane tematike, šel še korak dalje in za poslikavo zgoščenke izdelal grb, pošast, nekakšno mešanico med zmajem in levom.

Na glasbeni ravni je EP The Rebirth of the Middle Ages povsem v duhu drugega vala black metala, v okviru katerega so takrat delovali oziroma ga na novo definirali številni norveški bandi. In prav tem se Godkiller s to izdajo tudi približa, še najbolj Satyricon in njunemu prvencu Dark Medieval Times. Ker gre za EP, je glasbe seveda dosti manj, kar je tudi edina stvar, ki jo osebno znam očitati temu polvečercu. Ta sicer s svojimi dobrimi 20 minutami ponudi instrumentalni uvod, ki je osnovan na melodičnem igranju cerkvenih zvonov, in dodatne 4 komade, v katerih se ves čas prepletajo surova agresija in melodičnost. Surov black metal je zgrajen na prefinjenosti in obogaten s pompoznostjo, njun rezultat pa so zelo nalezljive kitarske linije, ki jih človek ne rabi slišati dostikrat, da se usedejo v dolgotrajni spomin. Sicer pa je moč podobno kot na besedilni ravni tudi pri glasbi govoriti o konceptualnosti. Vsi komadi sledijo enakemu načina aranžiranja in strukturiranja, vsem je skupno doseganje istega učinka, medtem ko tudi riffovsko kljub mnogim letom poslušanja ne bi znal izpostaviti tistega enega vrhunca ali meni najboljšega komada. Vsi so zelo nalezljivi, s povprečno dolžino okoli 5 minut pa tudi noben ni pretirano dolg, da bi imel čas dolgočasiti. The Rebirth of the Middle Ages se zaradi njegove kračine in nalezljivosti posluša zmeraj in povsod v njegovi celoti, na ta način pa tudi najbolje deluje.

Tako kot glasba je tudi produkcija povsem primerna času, v katerem so delovali in ustvarjali najbolj kreativni glasbeniki drugega vala black metala. Zvok je torej povsem okleščen na svoje osnove, da pride surovost ustrezno do izraza, po drugi strani pa je dovolj jasen in čist, da je klaviaturam danega dovolj prostora, da lahko razvijejo že omenjene pompozne melodije, ki nas v mislih popeljejo neposredno nazaj v srednji vek.

Uvodoma sem omenil, da je Godkiller v kratki dobi obstoja doživel številne transformacije, kar v praksi pomeni, da se Duke s The Rebirth of the Middle Ages ni ustalil pri black metalu. Takoj z naslednjim albumom The End of the World leta 1998 je sledila uporaba industrijskih oziroma elektronskih prijemov, ki so bili z zadnjim albumom Deliverance iz leta 2000 le še podčrtani. Toda kultnost EP-ja ni bila dosežena niti z enim niti z drugim albumom, kar je bil morebiti tudi razlog, da Duke po letu 2000 z Godkiller ni več izdal ničesar. V kombinaciji s kultnostjo italijanske založbe Wounded Love Records, ki je v manj kot 20 letih delovanja izdala točno 50 albumov, med drugim torej tudi recenzirani polvečerec, ne čudi, da so se letos pri norveški založbi Peaceville Records odločili, da tega ponatisnejo. Za remasteriziranje pa ni poskrbel nihče drug kot Duke Satanaël osebno.