Vsakdo ima svojega najljubšega glasbenika. Po navadi je to band, s katerim smo odraščali ali band, ki je kakor koli drugače v otroštvu ali mladosti vstopil v naše življenje in nam ga na ta ali oni način obrnil na glavo tako, da smo si rekli »brez tega pa ne gre več«. No, tem bandom potem človek rad prisluhne tudi kot odrasla oseba, če pa ti delajo glasbo, ki je aktualna tudi v odrasli dobi, pa še toliko boljše.

Po drugi strani pa obstajajo glasbeniki, ki so tako zelo ustvarjalni, da vse svoje ustvarjalnosti ne uspejo spraviti pod isti klobuk (beri: isto ime), zaradi česar so dejavni na različnih projektih. In če takšen glasbenik ve, kaj počne, potem ti projekti tudi zvenijo povsem različno. No, da skrajšam svoj uvod in končno preidem do bistva: ko je bil internet tudi pri nas že dovolj razvit in predvsem razširjen, sem nekega dne ob iskanju informacij o zame takrat zelo zanimivem albumu For kunsten maa vi evig vike iz hiše Kvist odkril Metal arhive in zanimivo ime za tem. Fizična izdaja tega albuma je namreč zelo skopa z informacijami, saj poleg grafike, imen in naslovov izdaje ponuja le še navedbe v zvezi z založbo, medtem ko nikjer ni navedeno, kdo so glasbeniki, ki so temu ploščku podarili življenje. Čeprav so pri že zdavnaj pokopanem projektu Kvist nekoč delovali štirje glasbeniki, je meni v oči padlo eno ime, in sicer Trondr Nefas. Takrat predvsem zaradi bolj znanih Urgehal in Beastcraft, kasneje pa sem poglobljeno začelo slediti še njegovim ostalim številnim projektom, ki v mojih ušesih vsi zvenijo precej unikatno in zanimivo.

In tako je tudi s Kvist in prvim ter edinim studijskim celovečercem, recenziranim albumom For kunsten maa vi evig vike. O tem, da nič na tem svetu ni večno in da je življenje minljivo, na nek način priča tudi tragična zgodba glavnega protagonista tega izdelka, ki je tudi po mojem mnenju povsem prehitro zapustil ta svet. Krhkost našega obstoja pa je po drugi strani izražena tudi z imenom, saj Kvist prevedeno iz norveščine pomeni »vej(ic)a«, kar je hkrati zanimiv simbol za razumevanje umetnosti. Za enega pomeni rojstvo in razvoj življenja, za drugega izrodek, ki ga je treba odrezati, medtem ko je treba za dodelitev prave vrednosti umetnosti za zmeraj zapustiti ta naš svet (prevod naslova albuma For kunsten maa vi evig vike), saj na koncu ostane samo živa in neživa narava, kakor je z velikimi kamni sredi zelene narave in s soncem v ozadju prikazano na naslovnici.

Veliko simbolike, ki jo lahko poslušalec tudi hitro spregleda ali si jo razlaga povsem drugače. Kot vedno so interpretacije prepuščene vsakemu posamezniku, kar pa je tudi čar lepote umetnosti, ki naj bi imela vsaka svojega malarja. In podobno je tudi z glasbo, s šestimi komadi, ki jo v vsega manj kot 38 minutah ponudijo Kvist. Tale oaza melodičnega norveškega black metala zagotovo ni skodelica čaja za vsakega, verjamem pa, da je za marsikoga, ki svoj metal uživa črn. Menim, da se na recenziranem albumu nahaja eden izmed najbolj nalezljivih in zapomljivih uvodov v vsej black metal zgodovini. Na basovski kitari osnovan groovy uvod nas popelje v mračno in hladno realnost mizantropa, uvodni komad Ars Manifestia pa ne rabi dolgo, da udari z vso silo. Te sile pa ne predstavljata samo hitrost in agresija black metala, temveč tudi unikaten zvok, ki nas skozi cel album magično vleče v svoje okrilje. Zvok albuma zaznamuje že omenjena bas kitara, ki doni skozi cel album, in tudi na splošno nižje uglašene kitare, ki so v kasnejšem obdobju postale prepoznavni znak bandov, kot so Tsjuder ali Archgoat.

Za razliko od marsikaterega drugega old school black metal banda tistega časa pa se Kvist niso bali uporabe klaviatur, s katerimi so dodobra zapolnili dogajanje oziroma celotni glasbeni podobi dodali še eno melodijo, ki ob izbranih trenutkih podčrta zloveščo atmosfero. Klaviature torej nikakor ne delujejo prisiljeno in tudi nikoli ne prevzamejo prave vodilne vloge, temveč z orgelskim efektom v slogu gotičnega banda strašijo iz ozadja (Forbannet vaere jorden jeg går på) ali pa posnemajo (godalni) orkester in se postavijo ob bok kitaram (Stupet).

Dodatna zanimivost albuma je vokal. Ta je na pol govorjen, toda ko je treba, vokalist svoje govorjenje pospeši, le redko pa tudi dejansko »poje«. To se zgodi bolj ali manj samo med epskim, skoraj 10-minutnim komadom Min lekam er meg blott en byrde, kjer nam je postreženo tudi s čistim govorom. Hkrati je barva glasu zelo izrazita, močna in globoka, s čimer je dodatno podčrtana grobost, s katero album udriha okoli sebe.

Dogajanje na tem albumu se torej odvija na več ravneh, poslušalcu je neprestano ponujeno to ali ono, pogosto tudi več stvari, na katere mora oziroma je lahko pozoren med poslušanjem, zaradi česar je ta album tako zelo dolgoživ ali brezčasen. Zato se mi tudi ponovno poraja vprašanje, zakaj band po prvencu ni nadaljeval z delovanjem. Ena izmed razlag bi lahko bila ta, da so se člani banda želeli posvetiti projektu Dim Nagel, ki je danes bolje poznan pod imenom Endezzma. Po drugi strani pa je tudi povsem možno, da je šlo pri Kvist in njihovemu resnično posebnemu albumu For kunsten maa vi evig vike za enkratno zadevo, ki nikoli naj ne bi uvidela nadaljevanja v kakršni koli obliki.