Heavy metal se je leta 1987 bližal svojemu zenitu desetletja v vseh pogledih; številni bandi so pilili ali izdajali svoje najboljše albume, bili na velikanskih turnejah, odvijali so se megalomanski festivali, thrash metal je prodiral v mainstream, kjer so glam metal skupine snemale vse več balad in tekmovale v tem, kdo bo trajno navil više, vse skupaj pa je v svojem kultnem dokumentarcu Decline of the Western Civilisation Part Two: The Metal Years (ogled obvezen!) za vse večne čase ohranila režiserka Penelope Spheeris. In eni od junakov tega filma so tudi Lizzy Borden, ki so leta 1987 izdali ploščo Visual Lies.

Zgodba Lizzy Borden gre sicer nekaj let nazaj v osemdesetih, natančneje v leto 1983, ko je vokalist Lizzy band ustanovil z bratom, bobnarjem Joeyjem Scottom, zgledovala pa sta se po Judas Priest, Alicu Cooperju in Kiss, na prvih ploščah pa zasedba zveni podobno kot zgodnji WASP - preprosto, udarno in s hektolitri krvi v besedilih, shock heavy metal pač, ki pa se je od ostalih ločil predvsem po zelo visokem in čistem Lizzyjevem vokalu, ki vse do danes ostaja absolutni zaščitni znak banda. Prav s ploščo Visual Lies pa so se Lizzy Borden začeli oddaljevati od prvotnega koncepta; Lizzy se je kot avtor besedil začel ozirati okrog sebe in iskati inspiracijo v težavah, ki po njegovem pestijo svet in na Visual Lies je njegova tarča lažni blišč Hollywooda in manipulacija množic preko masovnih medijev, teme, ki so danes morda še bolj aktualne kot pred petintridesetimi leti.

Verjetno najbolj opazna razlika med Visual Lies in predhodnimi Lizzy Borden ploščami je dinamika in raznolikost pesmi; Den of Thieves je tako sicer preprosta skladba, ki pa sloni na spevnem refrenu in uporabi dvojne pedalke na bas bobnu, pri naslovni pesmi pa se band poda celo v baladne vode, kjer nam servirajo zvrhano mero nekoliko kompleksnejše melodike. Za nove širine skupine je verjetno odgovoren kitarist Joe Holmes, ki se je skupini pridružil pred snemanjem albuma, kmalu po njem pa zasedbo tudi zapustil in kasneje igral pri Davidu Lee Rothu in Ozzyju Osbournu. Ploščo sicer odpre eden najbolj znanih komadov banda Me Against the World, ki pa s preprostim in repetativnim refrenom v ničemer ne nakazuje, da je pri Lizzy Borden prišlo do kake tektonske spremembe glede na prejšnje albume. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za naslednjo skladbo Shock, ki pravzaprav nevarno smrdi po »fillerju«, zatorej njena uvrstitev na začetek plošče pravzaprav močno preseneča. Precej preprosto zadeve tečejo tudi pri skladbi Outcast. Stvari pa se začnejo navzgor obračati s prej omenjenima Den of Thieves in Visual Lies. Od tu pravzaprav pridemo do najboljšega dela plošče, skladbi Eyes of the Stranger in Lord of the Flies sta namreč prava dragulja heavy metala osemdesetih, polna odličnih riffov in melodičnih »singalong« refrenov, ki jih nadgradijo briljantne solaže Holmesa, ki že nakaže, zakaj bo deset let kasneje za nekaj let nadomestil Zakka Wylda v spremljevalni zasedbi Princa Teme. Ko album doseže vrhunec, pa se tam ne ustavi, tudi zadnji dve skladbi, Voyeur in Visions obdržita visok standard skladanja, ki so ga dosegle prejšnje pesmi, posebej zanimiva je slednja, ki nam ob razmeroma počasnem tempu ponuja zanimiv večglasen refren in prgišče odličnih melodičnih, a ostrih kitarskih pasaž Joeja Holmesa.

Z Visual Lies so se Lizzy Borden ločili od številnih šok rockerjev, ki so hoteli predvsem z vizualnim aspektom osvojiti čim več uporniških najstnikov in verjetno je bila to odločilna poteza, zaradi katere je skupina ostala v kolektivni zavesti heavy metal skupnosti. S to ploščo so Lizzy Borden v artističnem smislu začeli pot navzgor, ki še do danes ni končana, saj band še danes, sicer poredko, izdaja plošče, ki ena drugo ves čas nadgrajujejo in s tem skupina ostaja ena redkih izmed prvoborcev osemdesetih, ki ne spi na lovorikah, temveč poslušalcu skuša vedno nuditi nekaj več. Visual Lies še zdaleč ne pomeni vrhunca kariere tega banda, predstavlja pa odlično vstopno točko za spoznavanje njihove diskografije in spremljanje njihovega artističnega razvoja.