Na današnji dan
2016
Izide novi album Black Wizard z naslovom New Waste
NAGRADNE IGRE
Traja do: 29. 1. 2023
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

9. 12. 2022
Iz ropotarnice: Nasty Savage - Nasty Savage
Metal Blade Records, 1985

Minilo je 18 let, odkar sem za Paranoid spisal prvo recenzijo plošče Nasty Savage. Tedaj je šlo za svežo in precej udarno in ostro ploščo Psycho Psycho, ki je bila prva po skoraj 15-letni pavzi banda … In do danes obenem tudi zadnja. Danes pa se vračamo 37 let v preteklost, v leto 1985, ko so Nasty Savage izdali samonaslovljeni prvenec, še en pozabljen biserček v zakladnici ameriškega metala. Nasty Savage je floridska thrash metal zasedba, ki jo je ustanovil wrestler Nasty Ron Galetti, ki mu je do letos v vseh inkarnacijah zasedbe družbo delal kitarist David Austin. Skupina je nastala leta 1983, samonaslovljeni prvenec pa je pod okriljem založbe Metal Blade Records izšel dve leti kasneje. Na njem najdemo 43 minut čistokrvnega, brezkompromisnega ameriškega power/thrash metala. Pridružite se mi na vlaku pokvarjenih divjakov!

Ploščo odpre udarna No Sympathy, ki je pravzaprav odličen povzetek celotne plošče: po dolgem uvodu, ki naj bi bil nekoliko srhljiv, nas pričakajo udarni riffi in vokal srednje lege, ki se meša s stratosferskimi falcetnimi kriki, vse skupaj pa je zapakirano v precej ceneno in grobo produkcijo. Riffi so dobri, nekakšna mešanica power in thrash metala, solaže pa ne sodijo v sam vrh žanra. Kljub temu glasba ni monotona, saj znajo fantje postavljati dinamične kompozicije, ki so si med seboj podobne, a vendar dovolj raznolike, da se tudi ob površnem poslušanju ne zlijejo v brezoblično gmoto. Nasty Savage se ne spuščajo v brezkompromisne galope, nekoliko hitrejši, a še vedno ne hiter je šele četrti komad Metal Knights, ki s preprostim »singalong« refrenom pomeni enega od vrhuncev albuma. Sledi mu Garden of Temptation, kratek instrumental, kakršne so v tistem času številni bandi tlačili na plošče z namenom dokazovanja mojstrstva kitarista, kar pa Austin v času albuma ni bil in tako tudi Garden of Temptation izpade kot mašilo, ki k sreči traja zgolj dobro minuto. Po Asmodeus in Dungeon of Pleasure, še dveh solidnih power thrasherjih, nas čaka morda najzanimivejši komad plošče, The Morgue, ki s počasnim uvodom močno spominja na mojstrovino Future Tense zasedbe Sanctuary, kasneje pa preide v zelo soliden udaren štiklc, kjer Nasty Ronnie z visokimi screami mestoma spomni celo na samega King Diamonda. Besedilo je, kot povsod na plošči, močno na prvo žogo, na splošno pa Nasty Savage v tem pogledu ne premorejo pretirane globine. Z zanimivimi riffi in vokalnimi linijami postreže tudi naslednja skladba Instigator, morda celo najbolj thrasherski trenutek plošče, predvsem kitarista David Austin in Ben Mayer tu pokažeta najzanimivejše linije na celotnem albumu. Zanimiva je tudi predzadnja Psychopath, ki prevzame s samosvojim riffom in splošno energijo, kakršno so v tistem času oddajali recimo Lizzy Borden. Plošča se zaključi z End of Time, ki pa je žal skorajda polizdelek, mašilo, ki ga zaznamuje predvsem nedodelana, skorajda sfušana kitarska solaža. Škoda predvsem zato, ker je v to godljo zmešanih par zelo solidnih riffov in prehodov, ki bi se lahko porabili ali razvili precej bolje. Te so, kot že omenjeno, najšibkejši del sicer kul albuma.

Zakaj Nasty Savage niso prišli med smetano metalske scene sredi osemdesetih, je ob poslušanju prvenca jasno, saj, pa naj se sliši še tako grobo, v ničemer ne izstopajo. Pa vendar ima album iskrico prvinskosti, predanosti, nepretencioznosti. Šlo je za fante, ki jim je metal pomenil vse in so se pretolkli čez vse ovire, da so prišli do odrov, studiev in občinstva, pri čemer niti za milimeter ne odstopajo od svoje filozofije. To ni plošča, ki bi vsebovala balade, ljubezenska besedila ali mirne pasaže. To je metal, ki je navdihnil kasnejše floridske titane tipa Death in Obituary. In če za nič drugega, smo lahko Nasty Savage hvaležni za to. Čeprav je prvenec Nasty Savage odlična izbira, ko želiš 45 minut nekompliciranega, uživaškega metal nažiganja.

SORODNE VSEBINE:
25. 1. 2018Good Tiger z novim videospotom / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
26. 1. 2023
Obituary - Dying of Everything
Recenzija
25. 1. 2023
The Canyon Observer - Figura
Recenzija
20. 1. 2023
Teufel - Mračne Nočne Pripovedke
Recenzija
18. 1. 2023
Deprivacija - Nematoma Ranka
Recenzija
17. 1. 2023
Sikasa - Matter Earth
Recenzija
13. 1. 2023
Darkthrone - Astral Fortress
Recenzija
6. 1. 2023
Iz ropotarnice: EverEve - Regret
Recenzija
3. 1. 2023
Versatile - Atra Bilis (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 1. 2023
Katatonia, Sólstafir, Som
Arena Wien, Dunaj, Avstrija
30. 1. 2023
Deprivacija, Ater Era
Kontejnr, Postojna
1. 2. 2023
Revocation, Goatwhore, Alluvial, Creeping Death
Viper Room, Dunaj
2. 2. 2023
KoD: Deprivacija, Sign of the Devil
Orto Bar, Ljubljana
3. 2. 2023
On Parole XXI – 21 let založbe On Parole
Kulturno društvo Svoboda Trbovlje
3. 2. 2023
Beesus, Jegulja
Figa Rock Bar, Koper