Njega dni, v zadnjem desetletju preteklega tisočletja, smo nekateri (takrat nas je bilo še kaj malo in celo Vražje urice, milo rečeno, (še) niso bile naklonjene predvajanju black metala) do informacij o dogajanju na blackerski sceni v Skandinaviji prihajali tako, da smo pošiljali vrednostna pisma in naročali tamkajšnje fanzine. Eden takih fanzinov je bil Nordic Vision, ki je izhajal pod okriljem kultne založbe Moonfog Productions (kultne, ker je nenazadnje izdala ploščo Nemesis Divina (ter nekaj plošč od Darkthrone), in prepričan sem, da ljubitelji blacka ne potrebujete dodatnih razlag). In v tem zinu sem opazil naslovnico, na kateri se je nahajala v snegu ležeča mrtva srna, logotip skupine, ki združuje v latinskih črkah zapisano ime skupine, odeto v somerni plašč vikinške živalske figuralike ter naslov plošče, ki se glasi: Paradise Belogs to You.

Zanimanje me je spodbudilo k nakupu plošče in njeno prvo poslušanje k temu, da sem takoj postal ljubitelj glasbe te danske skupine, ki ustvarja prvinsko in izvirsko čist ter ušesom prijeten gothic doom. Njihov nastop sem imel priliko v živo videti le enkrat – kot zadnje skupine ob res pozno-nočni/zgodnje-jutranji uri ob zaključku vedno zanimivega Brutal Assaulta – in bil je (z vidika ljubitelja gothic dooma) res odličen. Baje so nastopili tudi enkrat na festivalu Metalcamp/MetalDays ali kakor koli se že tisto čudo s previsokimi cenami in »specifičnimi« pristopi k izboljšavam že dandanašnji kliče/imenuje oziroma naziva, vendar žal nisem nikjer zasledil odzivov nanj.

Če se vrnem k plošči, omenjena predstavlja prvi »celovečerec« skupine. Najbolj plastično in na kratko jo je mogoče opisati bolj kot pohod (kot sprehod) po notranjem – osebnem parku mračnih in žalobnih čustev, kjer vsaka pesem predstavlja svoj čustveni postanek in doživljaj. Na začetkih, vmes in na koncu pesmi so v tem »parku« prisotni posnetki zvokov oglašanja ptic, kot opomnik, da svoja čustvena bremena doživljamo ne le v notranjem, marveč hkrati tudi v zunanjem svetu.     

Naslovna pesem, Paradise Belongs to You, se začne z zvoki ptičjega petja ter nekoliko na dark wave spominjajočimi napetost ustvarjajočimi klaviaturami. Bolj odmevajoči toni (kot melodija) nedistorziranih kitar mojstrsko že po nekaj sekundah ustvarijo občutek osamljenosti (sprehajalca po parku lastnih mračnih čustev). Ko se skozi kitare požene elektrika in se v obliki vokalnega dela pojavi pripovedovanje s čistim glasom, se v pesmi »razdivja« (v doom gabaritih) precej intenzivna dinamika napetosti. Kitare kot vodeče glasbilo z igranjem melodije ustvarjajo vtis joka, kamor nekaj odtenkov občutka obupa doda raba zelo razumljivega growla. Vse skupaj ustvarja oris mešanice čustev žalujočega/žalujočih ob izgubi bližnjega. Navkljub prevladujočemu položaju kitar pri ustvarjanju glasbene dinamike so klaviature in vokali (sploh čisti vokal, ki poda slovo od pokojnika s poslovilnimi besedami v zadnjih sekundah pesmi: »Paradise Belongs to You«) tisti, ki imajo glavno vlogo pri uprizarjanju oziroma slikanju omenjenih čustev.

Sledi Christ Goodbye, po mojem prepričanju najboljša pesem na plošči in tudi ena najboljših pesmi sploh, ki jih je skupina do sedaj ustvarila. Je čustvena bomba od začetka, ko jo odpre bobnanje na podlagi melodije basa in negotovost ustvarjajočega igranja nedistorzirane kitare. Ko kitare v svoje žile (tj. strune) dobijo elektriko, začne valjar čustvenega drobljenja, ki ga poganjajo kitarska melodija, bas in bobnanje (ki na tem mestu ustvarijo in sprožijo glavni kompozicijski »leitmotif«), drobiti do solz krhko posameznikovo psihično ravnovesje. Povratek v uvodu predstavljenega igranja bobnov in nedistorziranih kitar na podlagi bas melodije sedaj še okrepi občutek negotovosti, katero bolj recitacija kot perje s tihim čistim moškim vokalom zaokroži v samorefleksijo občutka žalostne osamljenosti. Ko (s prehodom glasbe v ponovno z elektriko in žaganjem nabito igranje) ponovno nastopi growl, ki zapoje refren – naslov pesmi, prikaz žalostne osamljenosti pridobi še dimenzijo brutalnosti takega občutenja. Klaviature, ki se v ozadju pojavljajo v obliki glasbenega joka, upodobijo klic morskih siren nekam drugam, nekam stran od tod. Težko je opisati, kateri njeni deli so njeno jedro: nedistorzirani ali distorzirani deli. Po mojem ravno slednji. Zvoki petja ptic premaknejo pesem iz osredotočenja na notranje doživljanje čustev nazaj v stanje čuječnosti in v svet okoli nas ... in pesem se nenadoma konča. Kje smo? Kaj se je zgodilo? Je krščanski odrešenik tukaj le literarna prispodoba za uprizoritev poslednjega zbogom osebi, ki se je kazala kot odrešenik, pa je bila v resnici vse prej kot to? Pesem nas obdari še s tem, da nam pusti celo vrsto odprtih vprašanj, o katerih lahko razmišljamo in nam tako ponudi več kot le glasbo, kar meni predstavlja popolni učinek glasbe.

Sledi še ena markantna pesem: Pilgrimage of Sorrow, v kateri ob zvokih ptičjega ščebeta pričnejo celotno glasbeno dogajanje voditi bobni, katerih ritmu se prilagaja igranje kitar in klaviatur ter počasno petje z growlom. Vse skupaj ustvarja občutek brezciljne hoje oziroma blodenja po parku kot posledice osebnega čustvenega zloma oziroma obupa. Občutki, ki jih ustvarja glasba, se tako odlično kombinirajo z naslovom pesmi, saj gre očitno res za neko vrsto romanja. (Mojim) ušesom najbolj zaznavni elementi pesmi so kitarske melodije ter raba klavirja, ki oplemeniti (podobno kot klasična violina pri My Dying Bride) njeno instrumentalno dimenzijo oziroma podstat. Igranje klavirja za nekaj časa celo prevzame vodilno vlogo v glasbi, saj se pred njim v ozadje pomaknejo tako kitare kot bobni. Ob koncu instrumenti »izgubijo« elektriko in klaviature ter klavir odlično ustvarita vtis osamljenosti »romarja«.

The Fall of Nakkiel (Nakkiel Has Fallen) je zaradi glasbenih kompozicij močna in impresivna pesem, ki nekoliko »štrli« iz celotnega koncepta plošče, saj zveni bolj gotsko kot doomovsko. Namreč ob ptičjem petju se oglasijo globoko, dark waveovsko ambientalno-meditativno, vendar napeto zveneče klaviature. Pridruži se jim akustična kitara ter igranje flavte. Skupaj ustvarijo krasno zveneči občutek žalosti, ne da bi pri tem potrebovali kitarsko žaganje. Dvoglasno petje ženskega čistega vokala ter nekoliko grim zvenečega moškega šepeta »oddelata« vokalni del pesmi, katere največji kras predstavlja ravno umetnost ustvaritve občutka prvinske žalosti z rabo flavte in brez rabe kakršne koli distorzije in elektrike v glasbilih. Čeravno pesem po strukturi nekoliko izstopa iz konteksta plošče, hkrati predstavlja eno boljših, saj deluje kot spodbujevalnik občutka žalosti.

Astral Dawn je (v osnovi) pesem, s katero skupina predvsem z igranjem kitar na slikarskem platnu basa in ne pregostem ozadju klaviatur upodablja občutek anksiozne napetosti pred izbruhom joka oziroma posameznikovega utapljanja v žalosti. Tempo, ki ga ustvarita bobnanje in petje z growlom, odlično upodobita tisti pomembni oziroma sprožilni trenutek razvoja oziroma eksperimentiranja počasnejšega death metala, iz katerega se je verjetno potem začel razvijati doom metal. Nekje na polovici pesmi se ta občutek spremeni v povsem nekaj drugega, ko ga prekine zelo nepričakovan del igranja klaviatur v kombinaciji z bobnanjem. Igranje distorziranih kitar, ki se priključi, in v tem delu tišji growl, ustvarita stopnjujočo se napetost, ki potem na poslušalca kot potres zruši utesnjen občutek klavstrofobične ujetosti v žalost. Pri ustvarjanju vse te dramatičnosti in predvsem prvinskosti občutka ujetosti v žalost da piko na i polglasno govorjenje s čistim vokalom (naknadno oklepljeno z growlom) ter na tem mestu nekoliko zadušene, vendar težke in žagajoče kitare.

I Love Thee odpre močna doom metalska kitarska melodija, ki jo dopolnjujeta odlično slišno bobnanje ter povsem razumljiv growl. Lead kitara daje steblom kitarskih melodij prekrasen cvet. Igranje nedistorzirane električne kitare v kombinaciji s čistim vokalom nad tem cvetom ustvari obod neba, ki po svoji strukturi nekoliko gothic dooma vajenim ušesom zašepeta prekrasne besede: »Anathema! Anathema – The Silent Enigma!« V naslednjem delu pesmi se ponovno pojavi glasbeni cvet kitar ter veter v obliki razumljivega growla, ki se zaganja v cvet in ga dela živega. 

As We Dance the Path of Fire or Solace se začne z zvoki godal in igranje akustične kitare deluje podobno kot The Fall of Nakkiel (Nakkiel Has Fallen), kot spodbujevalnik občutka osamljenosti.
The Underworld je najboljša upodobitev drobečega dooma, ki ga tvori trgajoče zategnjeno igranje kitar, počasni bobni ter raba tako čistega vokala kot growla, pri čemer po markantnosti pozicije v pesmi prevladuje slednji. Šepet s čistim vokalom ter igranje klavirja pridodata k dimenziji občutenja prikritosti oziroma »podzemnosti« pesmi. 

Zadnja pesem na plošči, Lament for This Treacherous World, je meditativna in jo sestavlja zgolj igranje akustičnih kitar ob spremljavi zvokov ptičjega petja. Slednje nato za nekaj časa potihne in se umakne najprej kot ozadju in nato vedno bolj kot kitaram enakovredno zvenečim melodijam klaviatur.  Akustično kitarsko-klaviaturni del se zaključi z zvoki ptičjega petja in predstavlja simbolni izstop iz parka žalobnih občutenj. Potem se v pesmi ponovno pojavi zgolj ptičje petje, ki se umakne triminutni tišini, ki se izteče v zaključku pesmi z v vzdihu zašepetanim »Paradise Belongs to You!«.

Gre torej za ploščo, ki je v času, ko je za nekaj časa v doom gothic metalu postala popularnejša raba skoraj izključno čistih vokalov, nekako orala ledino pri ustvarjanju trenda kombinacije razumljivega (poudarjam, razumljivega) growla s čistim vokalom in s tem k združevanju oblik »najboljšega iz obeh svetov« vokalnega izražanja v doomu. Čeravno ne gre za ploščo, ki bi v celoti predstavljala »best of« (no, takih plošč v gothic doomu tudi sicer načeloma ni; izjemi sta The Angel and the Dark River ter Like Gods of the Sun od My Dying Bride), še vedno pomeni nekaj, kar je v času in kontekstu metalskega razvoja predstavljalo pomembno vodilo pri ustvarjanju kasnejšim bolj znanim izvajalcem gothic dooma, kot so npr. Swallow the Sun, November's Doom, Draconian idr. Je zgolj prva v vrsti dobrih gothic doom plošč, ki jih je izdala skupina (kot so Veronica Decides to Die idr.). V vsakem primeru priporočam vsakemu doomovcu (tj. ljubitelju/ljubiteljici dooma) obisk 14. novembra v ljubljanskem klubu Channel Zero napovedanega koncerta Saturnus, še posebej zato, ker koncerti formata gothic dooma pri nas niso ravno pogosti. Želim si le, da bi bil zvok na nivoju ter tudi merch v prodaji (saj je še bolj redek kot koncerti skupine pri nas ali v naši bližnji okolici).

Dajte torej priložnost plošči, for Paradise Belongs to You!