Gothic metal je »spojina« oziroma spojitev, ki bi jo kot svojo morali vzeti tako gotska kot metalska subkultura. Temu seveda ni (bilo) tako, saj so glasbeno zvrst kot svojo vzeli bolj slednji kot prvi. Ne bom pozabil zelo pogostih nezadovoljnih in obsojajočih pogledov gotičarjev, ko smo se na »gothic« večerih pojavili metalci in jim s svojimi »nezaslišanimi« glasbenimi željami po glasbi skupin, kot so Moonspell, Alastis, Samael, Paradise Lost ipd. (no, včasih smo si zaželeli tudi gotičarjem sprejemljivejše The 69 Eyes) očitno zmotili mirno preživljanje elektro/goth punk/rock, industrial, ambient večerov. Tisti najbolj »perverzni« metalci oziroma metalke so si drznili zaželeti celo Cradle of Filth! Kakor koli, dejstvo ostaja, da se je po vsebini gothic, po izražanju metal glasba v nekem trenutku začela spajati tudi z gotski subkulturi bolj sprejemljivimi glasbenimi prvinami in smermi. Odličen primer take amalgamacije predstavlja glasbeni projekt članov ikonične mračne metalske institucije Tiamat ter prevečkrat prezrtega bisera švedske gothic metalske scene Cemetary, ki je slišal na ime Sundown.

Nastop Sundown sem imel priliko doživeti enkrat davno v devetdesetih v Festivalni dvorani, ko so nastopili kot predskupina takrat še poslušljivih Paradise Lost, in sicer na njihovi promocijski turneji plošče One Second. Priznati moram, da sta si sloga obeh plošč, vsaj kar se tiče rabe kompozicijskega skeleta gothic rocka, precej podobni. Glasbo na plošči je najenostavneje mogoče opisati kot tisto (podz)vrst(o) gothic metala, za katero je značilna metalizirana nadgradnja glasbenih struktur gothic rocka; Sundown so k temu dodali še konkretno mero elektronske glasbe.

Plošča že kar na začetku udari z meni najljubšo pesmijo Alminum, ki se začne z elektronsko melodijo, ki ji globino daje igranje basa (vsaj slišati je tako). Zvok kitar v pesmi je sintetizirano zadušen, verjetno zato, da še okrepi položaj vokala. Gre za globoki čisti vokal, ki nekoliko spominja na vokal Petra iz Type O'Negative oziroma na vokal Jyrki 69 (pevca The 69 Eyes). Kljub nekaterim podobnostim vokal ne ostane v senci prej omenjenih pevcev, marveč se razvije po svoje. Pesem ohranja, tudi s pomočjo samplov, ritem, ki kliče h gibanju nekje med zvijanjem gotičarjev in našim metalskim slemanjem.

Sledi pesem 19, ki je veliko bolj metalizirana od svoje predhodnice in ohranja nezahtevno kompozicijsko okostje gothic rocka. Začne se s čudnimi sintetiziranimi zvoki in bobnanjem ritem mašine. Tiho in nižje zveneče petje prehaja v glasnejše in krikom podobno. Izmenjava načinov petja ter kombinacija bolj elektronskih in metalsko zvenečih delov v pesmi ustvarja zanimivo čustveno dinamiko valovanja.

Judgement Ground je zanimiva, ker predstavlja primer ustvarjanja občutka gothic metalske strašljivosti s pomočjo elektronske glasbe. Njen najnižji skupni imenovalec je »globoko in počasi«. Začne se z globoko, počasno in mračno zvenečo melodijo klaviatur, ki se ji pridružijo električne kitare, ki zelo iz ozadja sledijo melodijam, ter počasen beat ritem mašine. Tudi vokal je globok in »zatohel«, zveni celo nekoliko jezno oziroma zagrenjeno.

Iz počasne »zasičenosti« poslušalca v čisto drugo dimenzijo na hitro prekucne Synergy, še ena izmed boljših pesmi na plošči. Glede na gabarite ostalih pesmi na plošči gre za zelo dinamično pesem, sestavljeno iz kompozicijskega okostja gothic rocka in metalskih mišic v obliki še kar žagajočih akordov. Vokalna komponenta pesmi je zelo zanimiva in sestavljena iz nežneje in tišje zvenečega moškega petja v kombinaciji s standardnim, močneje in globlje zvenečim moškim petjem. Žal, predno se poslušalec dobro zave, se pesem navkljub polnosti z idejami (prehitro) konča.

As Times Burns zveni bolj atmosferično in zato bolj kot miganje spodbuja meditacijo. Njeni dominantni sestavini sta petje ter igranje klaviatur, medtem ko so zvoki ritem mašine postavljeni zelo v ozadje.

Don't Like to Live Today nas podobno kot prej Synergy vrže ven iz cone umirjene odmaknjenosti. Ponovno naša ušesa razsvetlita dinamično igranje električnih kitar in bobnanje, ki pesmi, ki bi sicer zvenela zgolj kot lirični gothic rock, okronata s prelepo metalsko nadstavbo in jo naredita veliko bolj zanimivo in prijetno poslušljivo. Kot v prej omenjeni Synergy tudi tukaj pojeta dva različna čista moška glasova in dobremu glasbenemu toku pesmi pridodata še ustrezno vokalno dimenzijo.

Bolj elektronsko zvenečo Slither, ki gre hitro v ušesa, zaznamuje predvsem pogosto ponavljajoči se verz »Your Poison is Like Honey for My Soul!«. Emotional zveni ponovno bolj metalsko zaradi rabe distorziranih kitar. Zaradi beata ritem mašine je pesem tudi primernejša za izvajanje plesnih izraznih oblik, značilnih za sceno gotičarjev. Zadnja pesem na plošči, 112 / Ghost In The Machine, predstavlja outro plošče, ki zveni kot čudno eksperimentiranje s posnetki zvočnih sekvenc in elektronske glasbe. Ploščo bi skupina lahko mirno, podobno kot brez instrumentalnega Voyagerja, zaključila tudi brez te skladbe.
 
Glasba Sundown je nekoliko bolj »(elektro)gotificirana« glasba prej omenjenih Cemetary in bi poleg glasbe Ministry, Pain, Media Violence in Rammstein morala predstavljati nekaj tistega, kar najbolj povezuje metalsko in gotsko glasbeno sceno. Žal temu ni tako in je plošča skoraj pozabljena. Ker menim, da gre za kakovostno glasbeno stvaritev (v navedenih glasbeno-slogovnih gabaritih), ji želim z recenzijo dati priznanje, poslušalcem in poslušalkam lepot gothic metala pa možnost oziroma priložnost spoznati še en (skoraj) pozabljen in zamolčan del gotsko-metalske glasbeno-kulturne dediščine.