RECENZIJE

7. 6. 2024
Iz ropotarnice: The 3rd And The Mortal - Tears Laid in Earth
Voices of Wonder, 1994

Ne, spoštovana bralka oziroma spoštovani bralec, naj te ime skupine nikarte ne prestraši. Ne gre za slamming (nekaj, nešto, nekako), nekakšen deathcore ali kakšno podobno deviacijo, ki se jo bolj ali manj (ne)upravičeno povezuje z metalom. V naslednjih vrsticah bo predstavljeno delo skupine, ki je položila pomemben temelj emancipacije deklet v (takrat še) enih od manj komercialnih zvrsti metala.

Ne morem verjeti, da bo letos minilo že trideset let od izdaje te prekrasne ambientalno-atmosferične gotsko zveneče doom metalske prvinske žalostinke, ki je izzvala moje dotedanje percepcije mračnih in počasnejših zvrsti metala. Glavna moč plošče je v vokalu Kari Rueslåtten in (v kontekstu časa nastanka plošče) vključevanja rabe klaviatur v glasbo.

Kari s prelepim otožnim petjem v norveškem jeziku v Vandring postavi okvir za vse, kar bo sledilo, in prikaže čustveno moč svojega glasu. Sta lahko lep glas in njegov odmev dovolj za lepo pesem kot uverturo v ploščo? Ja, lahko! Od tu naprej več ni povratka, začne se občudovanje rabe različnih izraznosti ne-anglosaksonskih jezikov v bolj underground zvrsteh metala.

Why So Lonely je uspavanka – žalostinka, ki vsebuje zdravo mero priokusa srednjeveškega melosa. Vsak ton oziroma zvok pridušenega igranja kitar najprej deluje kot jedka kaplja žalosti na kožo. Do te točke glasba še ne sledi žalobnosti besedila, vendar ko se toni začnejo spajati v raztegnjeno pridušeno zavijanje kitar, slednje instrumentalno odlično upodobi jok.

Zaradi utesnjujoče atmosfere, kakršno ustvarja igranje kitare, in načina petja Atupoéma predstavlja vrh izpovedovanja grenkobne žalosti na plošči. Njena glavna moč je napet, vendar utesnjujoč ambient, kakršnega ustvarja igranje akustičnih kitar in bobnov, ki se v občutku nemoči izraža skozi jok v petju. K ustvarjanju ambienta utesnjenosti močno prispevajo spremembe tempa pesmi, sploh igranja omenjenih kitar in bobnov, ki sicer niso videti velike, vendar se v kontekstu pesmi kažejo kot ogromne. Zavijajoče igranje distorziranih kitar na koncu še okrepi podobo joka v obupu utesnjenosti.

Death-Hymn je tudi glasbeno točno tisto, kar pravi naslov – poslednje slovo, ki na začetku zaradi hitrejšega igranja distorziranih kitar in močneje udarjajočih bobnov deluje kot bolj divji gothic doom. Strukturno je pesem precej razgibana; prepletanje na vokalu in igranju akustične kitare utemeljenih sekvenc z intenzivneje »distorziranimi« le krepi občutenje upodobitve smrti od žalosti. »Robotsko« zveneč moški vokal pridoda pesmi še strašljivost glasu, ki deluje kot roka iz groba. S tem pesem še okrepi svojo gotsko strašljivost.

Čeravno pri pesmih najbolj »padam« na vokale, mojim ušesom najljubšo pesem na plošči predstavlja pol instrumentalna Shaman. Gre za neprekosljivo upodobitev indijanskega pogrebnega rituala. Spajanje zamolklega bobnanja z melodijami klaviatur in distorziranih kitar odpre vrata v temne dimenzije ritualne zamaknjenosti. Ko nastopi transično stanje postane pesem pol instrumentalna, saj začne Kari melodično izgovarjati žalostne glasove. Petje potihne in glasba se v nekem trenutku začne počasi tišati in se oddaljevati v temo. Pesem zaključi topo ritmično ritualno udarjanje bobnov. Prelepo povedano, prekrasno izpovedano.

Sledi Trial of Past, še en, tokrat »čisti« instrumental. Menim, da bi se mu zaradi razgibanosti strukture in tempa odlično prilegal tudi vokalni del, sploh in še posebej Karino petje. Za obliko, v  kateri se nahaja na plošči, lahko rečem zgolj, da gre za zelo zanimiv atmosferičen instrumental, vendar, na žalost, tudi, da je zgolj to.

Lengsel predstavlja zanimivo kompozicijsko kombinacijo oblikovanja tesnobne in žalostne atmosfere, saj njeni malo več kot dve minuti sestavljata le brenkanje po strunah bas kitare in Karino petje.

Salva Me združuje prvine gothic dooma preko ostrih distorziranih kitarskih akordov in zamolklega bobnanja, vendar na drugi strani – preko načinov petja in rabe višjih oktav ženskega glasu – napoveduje tisto, kar bomo enkrat v prihodnosti imenovali simfonični (gothic) metal, pri katerem bodo v ospredju pevke z »opernimi« glasovi.1

Tudi Song je glasbeni eksperiment. V njem se skupina poigrava z ustvarjanjem različnih tipov ambienta preko kombiniranja istočasnega igranja in povezovanja le po dveh medijev hkrati (npr. bas kitara in klaviature, bobni in klaviature, vokal in bas, vokal in bobni, električna kitara in bobni ipd.)2. Če in kaj točno doseže skupina s tem, naj vsak presodi sam. Sicer pa zaradi nekoliko pridušenega Karinega petja pesem zveni vokalno najbolj žalobno na plošči.

In Mist Shrouded ne odstopa posebej od gabaritov gothic doom metala, kakršne je skupina predstavila in razvila na plošči do tu, vendar je ne krasi kakšen poseben presežek.

Ploščo zaključi skoraj dvajsetminutna Oceana, pri kateri Karin glas, zapet na začetku preko zvokov šumenja valov, ustvari vtis vabečega in vzvišenega prepevanja siren. V delih, ko se vokalu pridruži igranje električnih kitar, se razvije podoba, kako sirena zvabi nepazljivega mornarja med divje valove, v pogubo. Potem se pojavijo drugačni motivi, katerih enostavno ne zmorem povezati v eno celoto.3 Tako pesem žal nima ene rdeče niti, namesto enovite podobe daje videz spoja različnih atmosferičnih oziroma ambientalnih delov oziroma motivov. Plošča bi tudi brez nje bila odlična.

Skupina se je po izdaji pričujoče plošče sicer oddaljila od metala, vendar je s predhodnim EP-jem (Sorrow) in tu recenzirano ploščo pionirsko utrla nove poti oziroma smeri razvoja porajajočim se gothic, »sympho« gothic in deloma tudi gothic doom metal bandom.4 Tears Laid in Earth po mojem videnju predstavlja enega prvih prikazov oziroma dokazov, kako (oziroma da) je mogoče intenzivnost in moč čustev v metalu izraziti tudi brez peklenskega tempa bobnanja, (ne)živalskega kričanja in divjanja kitar. Z drugimi besedami in ironično zveneče: tudi nežneje izpovedano (tj. zaigrano oziroma zapeto) lahko udari surovo. K temu dodajam, da se plošča razvije v vsej svoji lepoti, ji je treba nameniti več kot eno površno poslušanje; od tam naprej, se začne odpirati nov svet.


[1] »Čim višje, tem bolje!«
[2] In tretjega (po izbiri: bobnov, klaviatur, basa ali kitar) zelo daleč v ozadju.
[3] Kot povsem sprejemljivo puščam možnost, da sem napačno pristopil k njenemu poslušanju in bi se ji moral le prepustiti ter ovrednotiti končni vtis.
[4] Theatre of Tragedy, The Gathering, Nightwish, After Forever, Within Temptation in ostale skupine z dominantnimi pevkami so se pojavile precej kasneje in (deloma) tudi kot odziv na to, kar so »začeli« The 3rd And The Mortal.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
13. 6. 2024
Igorrr, Sanguisugabogg
Kino Šiška, Ljubljana
13. 6. 2024
Avenged Sevenfold
Firenze Rocks
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija