Velika Britanija je bila na začetku osemdesetih živahna dežela. Margaret Thatcher je začela uveljavljati novo ekonomsko politiko, stavke so se vrstile ena za drugo, bogati so bogateli, revni so postajali revnejši, na Irskem pa je vrelo. Vse skupaj se je kazalo tudi na glasbeni sceni, kjer smo lahko spremljali zaton punka in vzpon skaja, na velika vrata so udarjali bolj ali manj kakovostni novovalovski bandi vseh vetrov, progresivni velikani iz začetka sedemdesetih pa so se regrupirali za nov, bolj polikan napad na vrhove lestvic, ki je sledil sredi osemdesetih. Ob tem pa je v podtalju tlel vulkan, imenovan New wave of British heavy metal, ki je nauke Led Zeppelin, Black Sabbath in Judas Priest združil z intenziteto DIY punk scene in ob izbruhu navrgel velikane Iron Maiden, Def Leppard in Saxon, ob tem pa še številne druge skupine, ki so nekako ostale v senci velikih, čeprav so jim bili glasbeno v marsičem enaki. Eni takih so tudi Tygers of Pan Tang, ki so leta 1980 izdali kultni prvenec Wild Cat, že leto dni pozneje, a v precej spremenjeni postavi, pa drugo ploščo Spellbound, ki ji bom na tem mestu namenili nekaj besed.

Glavni spremembi za Spellbound v primerjavi z Wild Cat predstavljata prihod dodatnega kitarista v podobi odličnega Johna Sykesa (kasneje Thin Lizzy, Whitesnake, Blue Murder) in menjava vokala, kjer je Jessa Coxa zamenjal Jon Derenvill (ex-Persian Risk). Oba sta poskrbela za nekoliko bolj melodičen pristop k pisanju komadov, čeprav v primeru Spellbound še vedno govorimo o absolutnem heavy metal albumu, kar nakaže že odličen otvoritveni rušilec Gangland (nobene povezave z leto kasneje izdano klasiko Iron Maiden), ki mu sledi dinamično zastavljena Take It, kjer Sykes v solaži izkaže svojo ljubezen do bluesa, Weir pa v kontrapunktu vztraja v hitrih pasažah. Sledi kratka kitarska pasaža Minotaur, nekakšen nekoliko nepotreben uvod v odlično klasiko Hellbound, čistokrven primer NWOBH energije, kjer se Tigri spet spustijo s ketne in v treh minutah zaobjamejo bistvo žanra. Z Mirror dobimo pravo pravcato tigrovsko balado, ki pa izpade nekoliko prazno in nedodelano, po drugi strani pa predstavi nastavke, na katerih so svoje baladne mojstrovine pilili velikani tipa Queensrÿche. Derenvillov vokalni pristop je v marsičem podoben kasnejšim eskapadam Geoffa Tatea.

Drugo stran plošče odpre še en klasični NWOBHM riffer Silver and Gold, vzet direktno iz učbenika starih Judas Priest, z ostrim riffom in preprosto kitico ter spevnim refrenom, brez bridgeov in drugih okraskov. Bolj udaren je sledeči Blackjack, ki ponovno postreže z nekoliko bolj dodelano strukturo in nekaj kot britev ostrimi riffi. The Story So Far je imela vse nastavke za komercialni preboj, saj gre za odličen melodično hard rockerski štikl, podoben tistim, s katerimi so Scorpionsi kako leto kasneje osvajali svet. Sledi Tyger bay, »avtobiografski« štikl zasedbe, saj je ta dobila ime po fikcijskem arhipelagu Pan Tang iz fantazijskega romana Elric of Melnibone avtorja Michaela Moorcocka. Ploščo zaključi Don’t Stop By, midtempo rušilec, ki zgrabi poslušalca že z odličnim, catchy in nekoliko grandiozno zastavljenim introm, nato pa s počasnejšim refrenom pridoda še zanimiv skladateljski prijem.

Spellbound je pomemben, čeprav že nekoliko zaprašen kamenček v mozaiku novega vala britanskega heavy metala in obenem pomembna plošča, saj gre za prvenec kitarskega velikana Johna Sykesa. Tygersi so kasneje po vzoru Def Leppard poskusili z nekoliko bolj radijsko prijazno glasbo, a se je eksperiment končal klavrno, skupina pa je do danes večkrat razpadla in se sestavila, a čarobnosti prvih dveh albumov niso več uspeli priklicati.