Sredina devetdesetih je bila za metal glasbo čuden čas. Iz komercialnih viškov so številni tradicionalni metal bandi popadali na trdna tla, Metallica je na naslovnice namesto križev in električnih stolov špricala spermo, na plošče pa country, Maidni so ostali brez Dickinsona, kadrovske težave so pestile tudi druge skupine, Saxon pa so iz velikih aren prestopili na špil v Kobjeglavi. Pa je bilo vse tako črno? Nikakor. Za zasedbe, ki prej niso prišle v ospredje, je bil to čas, da zasijejo, in uspelo je tudi Virgin Steele. Morda ne toliko v komercialnem, vsekakor pa v artističnem smislu. Čupavci in čupavke, Paranoid vam predstavlja ploščo Marriage of Heaven and Hell, Part 1.

Virgin Steele je projekt oziroma band, ki ga je v začetku osemdesetih ustanovil kitarist Jack Starr, kmalu pa je k sodelovanju pritegnil vokalista Davida deFeisa, ki je zatem postal gonilna sila banda, cilj katerega je bil postati ultimativna heavy metal skupina na planetu Zemlja. In čeprav cilja še zdaleč niso dosegli, so skozi osemdeseta Virgin Steele izdali nekaj solidnih plošč, recimo Noble Savage in Age of Consent, vendar trg v ZDA ni bil pretirano odprt za tovrstni epski heavy metal, tako da so ostali omejeni na ozko bazo zvestih fanov. Ob koncu desetletja so celo prekinili z delovanjem, nato pa posneli ploščo Life Among the Ruins, ki pa je bila za stare fane razočaranje, saj gre za precej starokopiten blues hard rock album, ki nima veze z epskim heavyjem, po katerem je bil band dotlej znan. Vse je kazalo, da je zgodba Virgin Steele končana … dokler se niso nebesa poročila s peklom.

Marriage of Heaven and Hell je dvodelen koncept, pri čemer se bomo tokrat osredotočili zgolj na prvi del, saj sta plošči izšli vsaka zase in ju lahko obravnavamo kot ločena albuma. Že s prvo skladbo I will Come for You pa Virgin Steele takoj dokažejo, da so razni Whitesnake eksperimenti tokrat stvar preteklosti, pesem je namreč polna ostrega, odločnega in visokega petja DeFeisa, ki ga podkrepi nekaj kot britev ostrih, a zelo melodičnih kitar, ki skrbijo tudi za odlično grajenje atmosfere, pri čemer izdatno pomagajo tudi v splošnem nevsiljive klaviature, ki pa mestoma stopijo v ospredje in poskrbijo za pravi klasicistični občutek. Skladbe so kompleksno grajene, pravzaprav sledijo duelu nebes in pekla. David in druščina nas lahko iz trenutka v trenutek preneseta iz višav nežnih, himničnih refrenov v globine ostro nariffanega pekla; tovrstne obrate smo tedaj poznali samo pri Savatage. Marriage of Heaven and Hell je tako pravo zvočno doživetje, pravi sonični film, pri katerem ne veš, kaj te čaka za naslednjim obratom, z vsako pesmijo, ki se odvrti, pa je poslušalec vse bolj prepričan, da mu bo vsak naslednji ovinek všeč. Tako tudi kvaziklasicistični instrumental Warrior's Lament ne izpade pretirano patetično, čeprav digitalni orkester produkcijsko tu kar pošteno šepa. Produkcija je v splošnem zelo specifična; medtem ko lahko dandanes praktično vso vrhunsko produkcijo brez težav proizvedeš v domači garaži, je bila ta sredi devetdesetih še vedno gromozanski strošek, bandu kova Virgin Steele nedosegljiv in spričo tega so bili potrebni kompromisi, ki pa so povečini prav simpatični. Solaže Edwarda Pursina sicer niso vedno najbolj kristalno čiste, a po drugi strani prav unikaten zvok pripomore k gradnji samosvoje atmosfere, ki jo pri dotičnem albumu sam posebej cenim. Samosvoja zgodba albuma so tudi besedila; DeFeis se skozi ves koncept sprašuje o odnosu človeka do božanstev, neodvisno od religije, pri čemer izpostavlja človeški odnos tako do fizične kot tudi metafizične/ezoterične komponente svojega okolja.

Če na tem mestu izpostavimo nekaj najbolj prepričljivih trenutkov sicer izjemno homogene plošče, lahko posebej priporočamo kompleksen otvoritveni mini ep I will come for You, pa recimo skladba Last Supper, ki v nekaj trenutkih celo spomni na istoimensko, a več kot desetletje kasneje izdano skladbo Nemcev Grave Digger. Kot pravi heavy metal album ima tudi Marriage of Heaven and Hell svoje baladne trenutke, in čeprav je Forever Will I Roam precej nežna, nikakor ne gre za pretirano pocukrano skladbo, ob kateri bi metalsko srce fasalo diabetes. Kar pa pri sami plošči posebej cenim, je uravnoteženost; za razliko od številnih plošč, ki te v prvih štirih komadih zbombardirajo z vrhunsko kvaliteto, potem pa se plošča v neskončnost vleče do konca, je Marriage v svoji odličnosti konsistenten. Pravzaprav bi lahko rekel, da pride najsvetlejši moment šele ob koncu albuma s skladbo Life Among the Ruins (ki nima nobene veze s prej omenjeno predhodno ploščo), odličnim šestminutnim štiklom, ki s spremembami tempa in atmosfere, ki jih združuje eden najboljših refrenov heavy metala na splošno, pravzaprav odlično povzame cel album. Kar tej pesmi tudi pritiče, saj gre za de facto zadnji pravi komad na plošči. Sledi mu še naslovna pesem, ki pa je pravzaprav inštrumental, ki spominja na izhodne/outro komade epskih filmov in ob tako epskem albumu se stvar pravzaprav prileže.

Marriage of Heaven and Hell ni spremenil sveta, ki je bil sredi devetdesetih usmerjen vse kam drugam kot v epsko/fantazijski heavy metal. Predstavlja pa ta zvočni dokument rezultat neverjetne vere in predanosti Davida DeFeisa, da ima ta glasba svoje mesto na heavy metal zemljevidu, in navkljub nekaj solidnim ploščam pred tem so si Virgin Steele dejansko šele na tej točki zacementirali mesto med legendami. Ob tem skupina ne velja za dobro koncertno zasedbo, kar je pravzaprav tudi logično: za prenos tako kompleksne zvočne slike na oder bi fantje potrebovali konkreten proračun, ki pa ga prodaja kart enostavno ne vzdrži. Zato vse, ki imate z Virgin Steele morda zgolj kako ponesrečeno koncertno izkušnjo, vabim, da jim prisluhnete v studijski obliki. Upam trditi, da ne razočarajo.