1984, Los Angeles, Kalifornija. Sonce, plaže in kupi deklet na plažah, na Sunset Stripu pa dobesedno horde bolj ali manj relevantnih bandov, ki se borijo za pozornost tedaj številnih založb, ki so ves čas iskale naslednje Ratt, Mötley Crüe in Quiet Riot. In medtem ko so nekateri (khm, Metallica) iz tega Babilona pobegnili v San Francisco, so številni dobesedno gomazeli v prestolnico filmskega blišča in bede, med njimi tudi band, ki je kako desetletje pred tem nastal pod imenom Yesterday & Today (po naslovu komada od Beatles), leta 1984 pa so pod skrajšanim imenom Y&T že štiri leta delovali pod okriljem založbe A&M in imeli pod pasom že reci piši 5 studijskih plošč, a bore malo pravega uspeha. Z In Rock We Trust naj bi se to dokončno spremenilo. Je uspelo?

Na kratko: ni. Ne v artističnem, še manj v komercialnem smislu. Prve tri plošče, ki so jih Y&T izdali pri založbi A&M, veljajo za čistokrvne kultne klasike hard & heavy glasbe, ki pa predvsem zaradi premajhne promocije, ki je bila v času zaostrene konkurence na področju trše glasbe ključnega pomena, niso zabeležile zasluženega prodajnega uspeha. No, za ploščo In Rock We Trust so se kravate odločile, da posežejo vmes in da bo plošča deležna večje promocije. A obenem so se začeli vtikati tudi v nastajanje komadov, zahtevali so več radijsko prijaznih elementov in manj nebrzdanega bluesovsko heavy riffanja, po kakršnem so bili Y&T znani pred tem. Rezultat je jasen že v prvi skladbi na albumu, precej naivni himnični Rock & Roll's Gonna Save the World, kakršno bi v tistem času lahko oprostili kakšnim Kiss, precej manj pa skupini, ki je bila pred tem znana po udarnih mojstrovinah tipa Mean Streak in kitarskih eskapadah à la I believe in You. Očiten poizkus radijskega singla je tudi druga skladba Life Life Life, ki ob poizkusu spevnega refrena prinaša tudi nekoliko posiljeno mirovniško, protivojno in antiestablišment sporočilo, kakršna so bila leta 1984 pač v modi. A tudi ta pesem v izvedbi Y&T izzveni precej v prazno. Situacija se izboljša z naslednjima dvema skladbama, Masters and Slaves vsebuje nekaj kitarskih delov, s katerimi se je vodja banda Dave Menniketti proslavil v preteklih letih, I'll Keep on Believin' pa je polbalada, kakršna bi ob obisku radijskih postaj leta 1984 verjetno celo ostala v rotaciji, pa je kravatni geniji tja sploh niso poslali. Break Out Tonight je naslednja skladba na spisku, tokrat nas Dave in ekipa presenetijo s clean bluesovskim riffom na samem začetku, komad pa se nato lepo razvija, z udarnimi dvigi in umirjenimi bridgei, krasi ga tudi eksploziven kitarski solo, kvarijo pa ga izjemno oguljene besedilne fraze tipa »I got the power, I've got the glory, it's time to do or die«, ki bi jih na tej točki pripisali najstnikom, ki šele začenjajo s kariero, ne pa izkušeni zasedbi, kar so Y&T na tej točki vsekakor bili. Sledi še en boljših trenutkov albuma, klasika Lipstick and Leather, ki bi jo lahko opisali kot Judas Priest po kalifornijsko, saj skladba ritmično sledi naukom Judasov iz obdobja Screamin' for Vengance (predvsem v ušesa pride podobnost z You've Got Another Thing Comin), a je po naslovu jasno, da skladba ni bila spisana z mislijo na londonsko deževje.

Svoj vrhunec pa album In Rock We Trust doživi z naslednjo, najbolj znano skladbo plošče, in sicer Don't Stop Runnin', ki so jo opremili tudi z videospotom, ki je prišel v rotacijo na MTV. Odličen, razgiban komad s krasnim udarnim riffom in ultraspevnim refrenom najlepše prikazuje potencial, ki ga je v tistem času imela ta zasedba. Skladba je vsekakor železna klasika za vse ljubitelje in navdušence nad melodično tršo glasbo tega obdobja. Vrhuncu plošče pa žal sledi še en strel v koleno, in sicer komad (Your Love Is) Drivin' Me Crazy, pesem, ki jo najlažje opišem kot povsem prazno, vleče pa se skoraj 5 minut. A razočaranje se hitro razblini ob naslednjem komadu She's A Liar, ki ga odpre ihtavo bobnanje in dobesedno razbeljen boogie metal riff. Predstavljajte si ZZ Top, ki so se ga resno zadeli s speedom v zaodrju Saxon koncerta. Za zaključek albuma pa nam Y&T postrežejo z obligatorno balado This Time, še eno skladbo radijskega potenciala, dostojno predstavnico svojega žanra, ampak v preteklosti smo od dotičnega banda dobili že mnogo boljše baladne stvaritve (poslušajte I'll Believe in You s plošče Earthshaker).

In Rock We Trust je torej primer plošče, kjer se odličen band v želji po komercialnem uspehu pod vplivom založbe odloči pregrizniti samega sebe. Plošča, ki vsebuje nekaj zares svetlih trenutkov, a obenem tudi nekaj minut, kjer se samo sprašuješ: »Kaj, zaboga, želijo povedati s tem?« Album, ki je zanimiva časovna kapsula obdobja, ko je bil metal v komercialnem vzponu, kot tak pa podvržen tudi pritisku vsevednih kravatarjev, ki pravega riffa ne bi prepoznali, četudi bi jih ugriznil v rit. In Rock We Trust ni dvignil kariere Y&T na višji nivo, obenem pa je tudi ni uničil, slednje jim je uspelo s popastim naslednikom Down For The Count in naravnost ogabnim singlom Summertime Girls, a je nakazal, da gre band nevarno v to smer. Pravi management bi to verjetno uspel preprečiti, a zgodb tipa »kaj bi, če bi« je v rokenrolu polno.

Y&T so po izdaji naslednjega albuma Down For The Count začeli razpadati. Izdali so še dva albuma na založbi Geffen Records, pri čemer pa je bilo očitno, da so začeli slediti trendom mlajših glasbenikov, namesto da bi postavljali svoje, nato pa leta 1991 razpadli in se 1995 ponovno sestavili. Še vedno so fenomenalna koncertna zasedba z bogatim repertoarjem, del katerega je vsekakor tudi plošča In Rock We Trust, ki pa ob nekaj zares briljantnih trenutkih razkriva vse pasti hlastanja po čim širši konzumaciji.