Kings Of Mercia je nov uspeh Jima Matheosa, poznanega po projektih, kot so Fates Warning, Arch/Matheos, Tuesday the Sky in Osi. Tu ne gre za nek tipičen band založbe, ravno tako ne gre za metal band. Kings Of Mercia igrajo »težji« in zelo drzen hard rock, s kakšno vmesno potezo heavy metala, ki pa ni nikoli dominantna. Kaže, da se založba Metal Blade Records širi tudi na drugačne zvrsti, saj na današnji dan presenetljivo izide tudi nov album zasedbe klasičnega hard rocka Talas z naslovom 1985. Presenetljivo je zato, ker je band miroval že od leta 1985, sedaj pa ciljajo na to, da bi vnesli nekaj iz osemdesetih v leto 2022. Zanimivo bo slediti novim premikom znotraj založbe, ki kaže, da želi svoj trg razširiti ne zgolj na drugačne zvrsti metala, temveč tudi na druge glasbene žanre. Izjemoma sem se zato odločil podrobneje preveriti enega izmed na novo pridobljenih projektov.

Kot že omenjeno, Kings Of Mercia igrajo bolj »težak« in drzen hard rock, pri čemer je izbrana distorzija kitar tisto, kar vlije največ energije v pesmi. Album se prične s singlom Wrecking Ball, ki je bil izdan že avgusta za promocijo prihajajočega albuma. Vokalist Steve Overland je o singlu dejal: »Wrecking Ball je odlična uvodna skladba za tisto, o čemer gre pri Kings Of Mercia, in odličen prikaz, kaj lahko pričakujemo od preostalega albuma. Močna »hard hitting«, antemična rock skladba, z melodičnostjo in odličnimi individualnimi nastopi vseh članov zasedbe.« In žal je temu res tako. Pesmi na albumu se ponavljajo, redko kdaj pride do presenečenj, čeprav stil glasbe dejansko ponuja več manevrskega prostora od tega, ki so ga Kings Of Mercia izkoristili. O podobnosti med pesmimi priča tudi drugi izdan single Liberate Me. To je velika škoda, saj je kombinacija progresivnega metala na instrumentih in AOR vokalov potencialno zanimiva. Komadi sami po sebi niso slabi, produkcija je vrhunsko izvedena, zvok je odličen. Težava je v ponavljanju idej, kar naredi večkratno poslušanje albuma nekoliko dolgočasno. Ravno zaradi prispevka progresivnega kitarista Matheosa iz banda Fates Warning bi bilo pričakovati nekoliko več raznolikosti.

Da ne bo vse preveč kritično, je vredno omeniti, da je več riffov, ki res zažigajo, kot na primer v pesmi Set the World on Fire in Nowhere Man. Slednja je namreč ravno to, kar se pričakuje pri hard rocku: seveda »težka«, z ostrimi, zarezujočimi pavzami, ki naredijo pesem še bolj ritmično in vrhunskimi vokali, ki postanejo rahlo hrapavi pri poudarkih. Podobno velja tudi za udarno Is It Right?, ki se nahaja pred zadnjo pesmijo albuma Your Life. Pri slednji gre izpostaviti zanimiv kitarski riff v uvodu in prijetno spremljavo, ki temelji na tercah. Na album sta vključeni tudi dve akustični pesmi, ki nekoliko umirita album, Too Far Gone in Everyday Angels.

Resda je hard rock v splošnem manj kompleksna zvrst od raznoraznih podzvrsti metala, vendar ni vse v kompleksnosti. Včasih se z enostavnimi potezami lahko pove bistveno več kot z nepotrebnimi komplikacijami, vendar glede na vrhuska imena, ki sestavljajo band, je bil ta prvi poskus novonastalih Kings Of Mercia premalo učinkovit. Predvsem je na albumu pogrešana neka dinamika, tisti »kanček več«, ki doda pesmim nekaj več kot zgolj vsoto instrumentov in vokalov. Gre za izkušene glasbenike, ki so v drugih bandih, s katerimi sodelujejo, večkrat pokazali več zanimivih idej kot na albumu Kings Of Mercia. Po drugi strani pa gre le za prvenec, talenta v bandu zagotovo tudi ne manjka. Bolj kot album, ki bi ga res poslušal, gre tu za neko zbirko prijetnih pesmi, ki si jo lahko predvajamo v ozadju, medtem ko počnemo nekaj drugega. Zanimivo bo poslušati morebitno drugo izdajo, saj je trenutno začrtana pot precej »poppy« in ne dopušča preveč sprememb brez vnašanja novosti ali celo popolnega preobrata.