Kirk Hammett, prepoznavni kitarist najbolj znanega metal banda Metallica, je izdal svoj prvi solo album Portals. Takoj po prvem poslušanju se pojavi vprašanje: zakaj šele zdaj? Portals namreč predstavlja odtenke Hammetta, ki jih prej še nismo poznali. V splošnem so solaže bistveno bolj čutne, saj črpajo elemente iz bistveno večjega števila zvrsti kot iz metala. Vsak bo takoj opazil, da je očitno Kirku pri srcu še vsaj en instrument, če ne cela skupina godal. Predvsem preseneti otožni zvok violine in podobnih orkestrskih instrumentov, ki zagotovo niso pečat Metallice.

Naslovnica albuma s pogledom od zgoraj prikazuje misteriozno modro morje. V sredini umetniškega dela pa opazimo, da se dva kamnita pomola odpreta širini morja, kot da bi nakazovala pot, ki nas uvaja v to novo glasbeno dogodivščino. Prva skladba nosi naslov Maiden And The Monster in traja 7 minut. Začetek je zelo mehak, s skoraj neopazno kitaro, ki nas v začetku pesmi spremlja celi 2 minuti, medtem ko je možno v ozadju slišati zvoke, ki spominjajo na morje. Občutek je kot da bi bili pod vodo in bi pridušeno slišali zvok življenja pod vodo. Violine zavzemajo ospredje v sredini skladbe, kitara pa najprej vstopi skoraj neopazno, saj se zlije z začetno instrumentacijo, vendar vse bolj pridobiva svoj prostor. Bobni presenetljivo vstopijo kot ostro rezilo, vendar šele proti sredini pesmi, ko je kitara že na distorziji.

Violine dajejo priokus drugačnih atmosfer tudi v naslednji skladbi The Jinn, ki je nekoliko bolj energična od predhodnice. Predvsem zanimiv je vmesni del, ko se pesem skoraj lažno »ugasne«, saj sledi najbolj močan kitarski riff pesmi.

High Plains Drifter je kljub svojim 4 minutam in 46 sekundam najkajši komad albuma. Pesem  ob spremljavi mehkega petja v ozadju daje občutek, da nas pelje v morske globine. Bobni z nenehnim utripanjem ves čas gradijo napetost in naznanjajo, da bo od nekje prišel močan udarec. Udarec, čeprav pričakovan, seveda pride, vendar še vedno preseneti.

The Incantation je zadnja in, kot se spodobi, najdaljša pesem kratkometražca. Tu se zasliši famozni wah-wah, ki veliko pripomore k občutku spuščanja v temne globine. V vmesnem delu nam tišji bas omogoči, da za kratek čas zadihamo, vendar še vedno v izredno skrivnostnih globinah. Po kratkem premoru se ponovno začne anksiozno in energično raziskovanje.