Pa naj začnem tam, kjer sem pri recenziranju prvega ploščka iz hiše Kvelertak končal – pri preslabi prepoznavnosti posameznih komadov oziroma pomanjkanju enega ali dveh, ki bi od ostalih izstopala in tako albumu podelila posebno noto, po kateri si ga poslušalec enostavneje in hitreje zapomni. No, teh momentov ali komadov je na Meir, drugem studijskem albumu norveških posebnežev Kvelertak, več. Najprej je seveda treba omeniti Bruane Brenn, pesem, ki je luč sveta ugledala pred izidom studijskega albuma kot single. Že po prvem poslušanju ploščka se takoj ve, da je bandu z njim uspelo nekaj zares posebnega. Komad odlikuje izredno speven in zapomljiv refren, ki je odpet v zboru, v kombinaciji z nič manj catchy kitarskim riffom, tako da ta iz vidika metal žanra izpade že prav popovsko. Super! Po Keep Of Kalessin, ki so se pred leti z The Dragontower potegovali za nastop na Evroviziji, ima sedaj Norveška že drugi metal band, ki bi lahko nastopil na tovrstnem tekmovanju (dragi bralec, zgornje vrstice beri in razumi povsem brez trohice sarkazma).
A preden poslušalec sploh pride do opisanega komada, ki se na ploščku nahaja na četrtem mestu, mora še mimo treh drugih, ki po slogu in duši spominjajo na prvenec Kvelertak. Znotraj te trojice izstopa Trepan zaradi izredno močnega blackmetalskega uvoda (oh, kako paše!), medtem ko ostala komada povzemata prijeme s prvega albuma, ki jih je na Meir kar nekaj. Kvelertak namreč zvenijo enako kot pred tremi leti, saj se akustično ni nič spremenilo, izvedbeno pa si tokrat drznejo in tudi ponudijo več. Ali povedano drugače: na prvi polovici albuma smo priča komadom, kakršnih smo od Kvelertak vajeni, po teh kratkih in jedrnatih šestih novih in dodatnem na novo posnetem Snilepisk (objavljen že na demu Westcoast Holocaust leta 2007) pa sekstet prvič preseneti z več kot šestminutnim Nekrokosmos. Komad je izredno razgiban tako žanrsko kot hitrostno, po vrhu vsega pa ga je band ponovno začinil z vesoljskimi ritmi v slogu Angst Skvadron. Sledi najbolj baladen komad na albumu, Undertro, ki je le nekaj sekund krajši od prejšnjega, a enako zanimiv in tako dobra predpriprava na skoraj devetminutni Tordenbrak, najdaljši komad Kvelertak doslej. V poznanih melodičnih ritmih tudi ta mine mimogrede, kar nas pripelje tudi že do zaključnega Kvelertak, ki pa, ironično, zveni manj podobno bandu, zelo minimalistično, že skorajda klasično rockovsko, kot vsem poznani AC/DC. Torej ni nobene bojazni, da bi se pri Kvelertak v tretje kaj zalomilo.