»Za doom spremni!«

Precej zahtevno je recenzirati ploščo z glasbo, ki je nisi najbolj navajen oziroma nisi z njo najbolj seznanjen, zaradi česar (p)ostane edino merilo kakovosti poslušalčevo uho. Morda je tako tudi najbolje, saj v takih primerih poslušalec v glasbo vstopi brez vgrajenih plašnic in filtrov. 

Heads & Spirits je prva, nekaj manj kot tričetrt ure dolga in iz šestih pesmi sestavljena plošča zagrebškega tria, ki prisega na sludge oziroma stoner doom metal. In ker sem po imenu skupine sklepal, da bo glasba poustvarila občutek brezsvestne alkoholne pozabe, otopelosti in odsotnosti, sem se zelo zmotil. Gre namreč za kakovostno posnet, dinamičen in ušesom (v okviru sludge oziroma stoner kanonov seveda) zahteven stoner/sludge, ki ga krasijo odlična produkcija in kristalno čist zvok prav vseh instrumentov ter zanimiv zarjavel vokal; pevčev glas me nekoliko spominja na petje enih od starost hrvaškega metala, in sicer Kaina.

Prva pesem na plošči z naslovom 2 + 2 = 3 predstavlja odličen uvod v poslušanje, saj takoj pokaže, kaj bo poslušalec izkusil v naslednjih minutah: počasen do srednje hiter, s solažami in primesmi južnjaškega rocka obogaten stoner doom metal. Občutek puste pokrajine juga oziroma jugozahoda ZDA najbolj poustvarjajo kitare, ki zvenijo kot veter v kanjonu ter »oh yeah« južnjaško zamazano hripavo petje. Naslovno Heads & Spirits zaznamuje odlično povezovanje igranja lead kitare ter bobnov in petja v rimi, ki nekoliko spominja na način, na katerega to počne pevec skupine RHCP. Kljub kakovostnim prvinam pesem v prvem delu ohranja naravo monotonije tako, da ob poslušanju skoraj otopiš, nato pa nekje na polovici pesem naenkrat enostavno »odbluzi« v bluesovsko igranje kitare in bobnov. Ta del ustvarja občutek, sicer v gabaritih stoner/dooma, progerskega preseravanja, vendar zaradi vsega skupaj kot celota pesem »zveni« kot kozarec osvežilne vode, po več kozarcih toplega južnjaškega burbona, katerega občutek pijane otopelosti ustvari prvi del pesmi. Blåkalla je počasna pesem, z odlično slišno bas kitaro zasičena okultistično, tako po besedilu kot po vibracijah glasbe. Njeno ritualno zamaknjenost pretrga nekolikšen dvig tempa v podobi kitar, ki sledijo igranju bobnov. V zadnjem delu se pesem nenasilno povrne v okultno rockovsko počasnost. Kot zadnjo izpostavljam daleč najboljšo in tudi dejansko zadnjo pesem na plošči, in sicer Witchfucker, kjer skupina naša ušesa najprej poboža z epsko zvenečim doomom ter tradicionalistično doomovsko zvenečim petjem, ki kasneje prerase v dvoglasje. Pesem je glasbeno najbolj prodorna in udarna, pošteno oplemenitena z rokenrolom. Verjetno zveni tako dobro zato, ker pri njej petje stopi izza črte odličnosti, ki je enaka za vse vključene instrumente, še korak naprej k perfektnosti. Iskreno si želim, da bi skupina z glasbenim ustvarjanjem nadaljevala po poti te pesmi.

Navkljub temu, da ustvarja zasedba v podzvrsti dooma, ki mi ni blizu, po poslušanju plošče lahko z gotovostjo zatrdim, da skupino sestavljajo kakovostni glasbeniki, ki s svojim igranjem dokazujejo, da svojega glasbenega znanja niso kalili in nabirali skozi metal, temveč tudi skozi igranje drugih glasbenih zvrsti, katerih prvine bravurozno preigravajo skozi vse pesmi na plošči. Ljubiteljem stoner/sludge/»southern« dooma ter tudi ljubiteljem drugih težjih zvrsti metala toplo priporočam.