Čeprav je Nizozemska v osemdesetih imela nekaj zelo opaznih hard & heavy bandov (v prvi vrsti Picture, Vengeance), ta scena nikoli ni dosegla pomena in veljave kot recimo v death metalu ali pa v (gothic) »female fronted« metalu, kjer je dežela tulipanov že dolga leta ena najmočnejših v Evropi. Po dolgih letih zatišja pa se nekaj več le dogaja tudi v heavy metalu. Vrnili sta se obe prej omenjeni kultni zasedbi, prihajajo nove sile, ob vse bolj uveljavljenih Vanderbuyst so tu tudi Lord Volture. Tako kot hardrockovski trio tudi slednji le leto dni po prvencu na tržišče že spravljajo svoj drugi studijski izdelek.
A v nasprotju z veliko večino mlajših heavy metal zasedb se Lord Volture ne zgledujejo po klasičnem britanskem heavy metalu iz osemdesetih. Stilsko so precej bližje ameriškemu heavy/power metalu, ki ga na eni strani predstavljajo predvsem Iced Earth in Jag Panzer, pa tudi evropski bandi, ki se radi zgledujejo po zvokih onstran luže. Razen skladbe Into The Lair Of A Lion, ki močno spominja na Jag Panzer mid tempo epe z albumov druge polovice devetdesetih in začetka prejšnjega desetletja, so Lord Volture našli neko svojo pot, za katero ne moremo ravno reči, da je kopija katerega drugega že znanega izvajalca (razen recimo refrena pri Wendigo, ki zelo spominja na Jawbreaker od Judas Priest). Glavna značilnost albuma so daljše, malo bolj kompleksno zastavljene skladbe. Lord Volture ne pišejo klasičnih, spevnih heavy/power himen, ampak skladbe, ki potrebujejo kakšno poslušanje več, da se jih osvoji. Seveda s tem ni nič narobe, a pri tem bi lahko bili malo bolj raznoliki z idejami. Kakšni izleti proti thrash in klasičnim heavy metal vodam niso tako izraziti, da bi dvignili pestrost in zanimivost albuma na višji nivo. Pri malo manj kot uri in četrt pa je to skoraj nuja. Drugače je instrumentalna izvedba na nivoju, predvsem kitarista dobro obvladata svojo obrt, najšibkejši člen zasedbe je vokalist. Ta zveni kot nekakšna mešanica ameriškega in italijanskega power metal pevca ter Blazea Bayleyja. Njegova slaba stran so višji toni in pa nekatere agresivnejše linije, kjer je na trenutke čisto razglašen. Vseeno to ni tako moteče kot pri nekaterih italijanskih kričačih in ne vpliva zelo na celotno podobo albuma.
Gledano v celoti ta ni slaba, nekega zelo močnega vtisa pa ne pusti. Privrženci ameriško obarvanih heavy/power metal viž bi tu vseeno lahko našli nekaj zase.