RECENZIJE

15. 9. 2022
Lybica - Lybica
Metal Blade Records, 2022

Predstavljamo vam zelo dinamičen, novonastali instrumentalni band Justina Foleyja (bobnar pri Killswitch Engage), ki nosi ime Lybica. Prvenec, ki bo izšel ta petek, ravno tako nosi ime Lybica, zanimiva pa je zgodba nastanka banda in izbire imena. Foley je namreč izjavil, kot je tudi na veliko razvidno na dnu spletne strani banda, da ga v pesmih precej bolj privlačijo instrumenti kot pa besedila. Preidimo k zgodbi.

Zgodba mladega banda se prične, kot številne sodobne zgodbe, leta 2020, torej v času zapiranj družbe z namenom preprečevanja širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2. Foley je takrat začel z delom na nekaj demotih, ki jih je kasneje dal v posluh svojim prijateljem iz Floride. Strukture teh pesmi niso bile najbolj običajne, Foley pa se je večkrat pogovarjal tudi s prijateljem Dougom Frenchom (bobnar pri Gravel Kings), da bi poizkusila nekaj drugačnega. Foley se je s Frenchom spoznal leta 2016, istega leta je spoznal tudi Joeyja Johnsona (Gravel Kings, Barriers Now Bridges, Days Spent). Večkrat so se pogovarjali za skupni jam, vendar jim vse do nastanka banda Lybica ni uspelo. V obdobju zaprtij so si intenzivno izmenjevali ideje, vse dokler ni bilo dovolj materiala za dolgometražni album. Foley je prešel z bobnov na kitaro, French z bobnov na bas, Johnson pa z bendža na kitaro. Člani novonastalega tria so kmalu odkrili, da imajo poleg glasbenega okusa še eno skupno točko: ljubezen do mačk. To je zelo dobro razvidno tako z grafike albuma kot tudi preko sloganov na spletni strani banda. Ti enostavno ne puščajo nobenega dvoma. Ime banda in prvenca izvira ravno iz te ljubezni, saj je Lybica mala vrsta divje mačke iz Afrike, prva poznana udomačena vrsta mačke. Pred kratkim se je bandu pridružil še bobnar Chris Lane (A Brilliant Lie), ki je zapolnil še zadnjo praznino do popolnega instrumentalnega banda.

Instrumentalna skupina na albumu predstavi zbirko devetih tehnično dovršenih pesmi, v katerih s svojimi instrumenti veliko eksperimentira in išče neko sinergijo. Rezultat je impresiven, sinergija instrumentov namreč ustvari zelo heterogen album, v katerem vsaka posamezna pesem ustvarja drugačne občutke. Nobena pesem ni podobna drugi, sliši pa se lahko več različnih zvrsti metala, čeprav so bolj uporabljene kot barvni dodatek k skladbam, kot pa da bi popolnoma dominirale pesmi, katerih glavna povezovalna nit je le to, da se nekatere instrumentalne poteze ponovijo večkrat na albumu.

Prva pesem Ascend se razvija dokaj počasi, šele po dveh tretjinah pride do vala intenzivnosti na podlagi progresivnih ritmov. Prehod na naslednjo pesem Resonance je popolnoma zvezen in v začetnem delu praktično neobčuten. Ta pesem v atmosfero vnese še nekaj hitrosti z občasnim punk ritmom, vendar je to tipično le za prvi del pesmi, saj se kasneje bistveno umiri v intermezzu, zaključi pa se intenzivno na zelo nizkih tonih kitare. Prehod na Palatial je bistveno bolj prekinjen, pesem uvede še nekaj za power metal značilnih potez, morda občasno celo s priokusom sodobnejših Iced Earth, tehnike iz prejšnjih pesmi pa dominirajo zaključek komada, medtem ko Oktavist s svojim pospešenim začetkom dvigne nivo še nekaj stopničk više v bolj »heavy« vode s konkretno bolj metalskim riffom, melodija pa se ohrani. Težki del albuma se nadaljuje tudi s Ferment, vendar na nekoliko počasnejšem tempu, kitare pa se še bolj držijo nizkih tonov, s prijetnim priokusom stoner metala. Manifest v začetnem delu nekoliko umiri energijo iz prejšnjih komadov, vendar le na skrajnem začetku pesmi, saj se potem kmalu vključi v dotedanjo atmosfero albuma. Zelo skrivnostna Linnaeus služi kot intermezzo, ki brez distorzije še nekoliko umiri občutke, kar se nadaljuje tudi v uvodnem delu sledeče Voltaic. Vrnitev na višjo intenzivnost je nenadna, še bolj pa je presenetljiva ravno zaradi kontrasta med intenzivnostjo in popolno umiritvijo, h kateremu je ključno prispeval tudi komad Linnaeus. Instrumentalno vandranje se zaključi z najdaljšim, preko sedem minut dolgim komadom Charyou, ki zaobjame ravno vse, kar je bilo predstavljeno skozi celoten album, zaradi česar je pesem bolj kot ne primerna za njegov zaključek.

Odličen prvenec za predstavitev novonastalega banda, zagotovo bomo še marsikaj slišali o Lybica, s kančkom sreče jih bomo morda celo ujeli na kakšni turneji.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana