Machine Head 2007? Hm... enostaven odgovor. Šuuuuuuuuuuuus. Z vsemi atributi, ki jih ta beseda vsebuje. Vsi, ki so slišali ploščo, naokoli na široko trobijo »oh-in-sploh« komentarje. Vsi so zadovoljni. No, jaz sem tudi. Izredno. Moje veselje je bilo prisotno že ob res dobri Through The Ashes Of Empires, ampak The Blackening je resnično presegla vsa pričakovanja. Rob Flynn je trdil, da naj bi to bil njihov Master Of Puppets in ob tej izjavi so vsi (tako mediji, kot fani) prijeli kot riba na sveže črve. Kakorkoli že, The Blackening je definitivno najbolj metal plošča Machine Head do zdaj in po mojem mnenju preseže tudi klasiko Burn My Eyes iz leta 1994. Osem komadov v 63 minutah – sam sem se ob tem dejstvu zbal, da bom dobil v roki machineheadovski ekvivalent novi plošči Iron Maiden, a so se strahovi razblinili že ob prvem komadu, kaj šele kasneje.
The Blackening je zbirka epsko dolgih pesmi, katerih dinamika presega marsikaj ustvarjenega v preteklosti. Za to sta odgovorna predvsem kitarist/vokalist Robert Flynn in kitarist Phil Demmel, ki sta skupaj ustvarjala čuda že v Vio-Lence. A tole ni počivanje na lovorikah stare slave. Kitarske pasaže, odlične solaže, harmonije, ubijalski riffi so definitivno najboljši, kar so je Machine Head spacali skupaj. Poslušajte pesem Halo ali pa po mojem mnenju najboljši komad, Aesthetics Of Hate. Poleg crossover, thrasha, mosha itd. se v Machine Head najde tudi precej progresivnih elementov, za katere je odgovoren bobnar Dave McClain, ki je svoje bobnanje izredno dinamiziral. Zamislite si najboljše trenutke Machine Head, zmiksane z vplivi skupine Rush in seveda z bobnanjem, ki ga je Dave izvajal s Sacred Reich. Basist Adam Duce je poleg izredno dobre podlage pripomogel tudi k močni atmosferičnosti s svojimi back vokali. Plošča je pravi užitek predvsem s kitarske plati. Toliko soliranja verjetno ni bilo še nikoli. Poslušajte dvoboje v Wolves, Aesthetics, Clenching The Fist. Besedilno je Rob Flynn uspel na dolgo in široko opisati zgodbe, kot so zloraba, politično sranje (s poudarkom na vojni proti terorizmu), laži in resnice ob smrti Dimebaga Darrela itd. Vokalna interpretacija je neverjetna – od agresije do morbidnosti do žalosti in obupa (poslušaj Halo). In še vedno ne zveni »gay«, he, he. Pohvala gre predvsem koncu pesmi Aesthetics Of Hate, ki je ogromna nepričakovana sprememba tako vokalno kot instrumentalno.
Plošča kljub vsem plusom ni popolna, je pa res da predstavlja najverjetneje najbolj iskren in trden Machine Head izdelek do zdaj. Malce sumljiva je predvsem pesem Beautiful Mourning, ki nekako izpade kot vrinjena, določene stvari pa so res malo predolge. Kljub temu, Machine Head lahko ponosno trdijo, da so dosegli veliko, še posebej, ko poslušaš po mojem mnenju vrhunce, trio Aesthetics Of Hate, Now I Lay Thee Down in Slanderous. Zagrabi preden zmanjka!

Ivan