Manticora so danski band, ki se nam (tokrat prvič prek Massacre Records) predstavlja s svojim četrtim albumom, 8 Deadly Sins.
Najprej se bom ustavil pri strukturi albuma, saj gre za izjemno zanimivo postavljen koncept. Deset komadov je razdeljenih na intro, outro in osem smrtnih grehov, med katerimi se jih je sedem odvilo v preteklosti (na kar kažejo letnice v naslovih), eden pa v letu 2004 (če pogledaš letnice in poslušaš besedila, ti da vse skupaj nekako anti-USA pridih). Glasbeno se Manticora dotikajo mnogih stilov, od sodobnega power metala, do povsem thrasherskih odsekov (ki so vidni predvsem v riffih in bobnarskih linijah v komadu 1944 – Playing God), progresivnih in celo hard rockovskih solaž ter umirjene balade Fall From Grace. Tehnično so fantje dobro podkovani, malce me moti le preveč pompozni vokal pevca Larsa Larsena, za katerega bi bilo verjetno bolje, da bi pel malo nižje in manj »cansovsko« ter namesto tega malce bolj agresivno. Nasploh je prav pompoznost tista, ki jo bandu najbolj zamerim; pogosto se namreč dogaja, da namesto ostrih kitarskih riffov v ospredje silijo pompozne klaviature, ki se komadom ne podajo najbolje.
8 Deadly Sins pomeni osvežitev na evropski power sceni in band se bo po vsej verjetnosti kmalu začel prebijati v ospredje; k temu zna pripomoči tudi turneja z Angro. Če pa bi se spustili še malce bolj pogumno v vode speed metala, bi po mojem zadeli v polno.

Grega